Zahteve Kristusove kraljeve oblasti v današnjem času

 

Minulo nedeljo smo praznovali praznik Kristusa Kralja. Uvedel ga je papež Pij XI. pred približno sto leti, 1925., da bi nam pred očmi predstavil eno temeljnih verskih resnic našega časa, to je, da Bog ima oblast nad vsem stvarstvom. Njegovemu zakonu bi moralo biti podrejeno vse – ne le vsak izmed nas posebej, ampak tudi družbene ustanove – družine, vzgojno-izobraževalne ustanove in končno državna oblast sama. Nič ni izvzeto iz Božje avtoritete in vse mu se treba pokoravati – tako mi posamezniki kot tiste najvišje oblasti. To pomeni, da morajo biti državni zakoni usklajeni z višjim, božanskim zakonom. Morajo biti v skladu z moralnim naukom Cerkve. Žal se zavedamo, da v resnici temu ni tako. Slovenija tako kot druge nekdanje krščanske države formalno to več ni. Oblasti ne priznavajo tega načela, da bi morale spoštovati božanski zakon in pogosto prinašajo zakone, ki so nepravični in nemoralni. Kako naj to sodimo? Ali bi morali spoštovati takšne zakone? Takšni zakoni nikogar ne zavezujejo in jih nismo dolžni spoštovati. Na primer zakon, ki dovoljuje splav, kontracepcijo, umetno oploditev, ločitev, homoseksualno propagando ali poroko. Pri tako hudih grehih nikakor ne želimo sodelovati, državni organi pa tako delajo velik greh zoper Boga in njegovo zakonu.


U ovom trenutku suočeni smo s jednim aktualnim pitanjem, a to su mjere za sprečavanje korona virusa. Ima li država pravo donositi takve mjere? Sveti Pavao govori nam da svaka državna vlast, neovisno o osobama koje tu vlast izvršavaju, ima od Boga dani autoritet da upravlja društvenim životom. Tu naravno spada i pitanje javnoga zdravlja. Ona zato može donositi odredbe da bi se očuvalo zdravlje građana. Ali pitamo se jesu li odredbe koje se danas donose opravdane? Radi li se ovdje o tako teškoj opasnosti koja bi tražila tako drastične mjere? Bolest zasigurno postoji i ona u nekim slučajevima nema ozbiljne posljedice, ali u nekima ima, tako da neki ljudi od nje i umiru. I država tu može donositi određene mjere koje moraju biti opravdane – trebale bi biti učinkovite, da ne budu slabe i bez koristi, ali opet ne smiju biti prestroge tako da bi čovjeku nepravedno oduzimale slobodu. Ako promatramo aktualna događanja i stvarne mjere koje se donose, možemo imati osnovane razloga za sumnju da su one previše stroge i ne služe općem dobru. Možda to ne možemo tvrditi s apsolutnom sigurnošću jer postoje rasprave o tom pitanju, znanstvenici imaju različita mišljenja, jedni su za, drugi su protiv, tako da i mi tu imamo slobodu odluke. I ako po savjesti prosudimo da su donesene mjere kao što su primjerice obveza da se nose maske, da se treba testirati, da treba imati covid potvrdu da bi se ušlo u neke objekte – ako prosudimo da je to nepravedno i nerazumno, tada se u savjesti nismo dužni toga držati, ne činimo grijeh ako ih ne poštujemo i imamo pravo da ih izbjegnemo.


Trenutno se soočamo z eno aktualno težavo in to so ukrepi za preprečevanje koronavirusa. Ali ima država pravo sprejemati takšne ukrepe? Sveti Pavel nam pravi, da vsaka državna oblast, neodvisno od osebe, ki to oblast izvajajo, ima od Boga dano oblast za upravljanje družbenega življenja. To seveda vključuje tudi vprašanje javnega zdravja. Zato lahko sprejme določbe za ohranjanje zdravja državljanov. Toda sprašujemo se, ali so danes sprejete določbe upravičene? Je to tako resna nevarnost, da bi zahtevala tako drastične ukrepe? Bolezen vsekakor obstaja in v nekaterih primerih nima resnih posledic, v nekaterih pa je, zato nekateri ljudje zaradi nje umrejo. Tudi tu lahko država sprejme določene ukrepe, ki morajo biti utemeljeni – naj bodo učinkoviti, ne pa slabi in neuporabni, a spet ne smejo biti prestrogi, da bi človeku neupravičeno odvzeli svobodo. Če pogledamo aktualne dogodke in dejanske ukrepe, ki se izvajajo, lahko imamo utemeljene razloge za sum, da so prestrogi in ne služijo skupnemu dobremu. Morda tega ne moremo trditi z absolutno gotovostjo, ker o tem vprašanju potekajo razprave, znanstveniki imajo različna mnenja, nekateri so za, drugi so proti, zato imamo tudi svobodo odločanja. In če po vesti sodimo, da so bili sprejeti ukrepi, kot je na primer obveznost nošenja mask, da se moramo testirati, da moramo imeti covid potrdilo za vstop v nekatere objekte – če presodimo, da je to nepošteno in nerazumno, potem se po vesti nismo dolžni tega držati, ne počenjamo greha, če jih ne spoštujemo in se jim imamo pravo izogibati.


Drugo pomembno vprašanje, s katerim se soočamo, je cepljenje, ki ga povsod promovirajo in predstavljajo kot glavno rešitev bolezni, do te mere, da ga se celo želi vsiliti. Tukaj moramo pogledati dve vprašanji: kako nastajajo cepiva in ali so res uporabna in kakšne učinke imajo. Najprej je treba opozoriti, da so v skoraj vseh cepivih v študiji uporabljene celice splavljenih otrok. Splavi se izvajajo, da bi pridobili ta tkiva in da bi jih lahko raziskali. Vemo, da je splav hud greh, da je umor nerojenega otroka in takšno dejanje moramo obsoditi in takšnih izdelkov ne moremo sprejeti. Z te strani pa so takšna cepiva na splošno nesprejemljiva. Drugo vprašanje je, ali so cepiva proti korona učinkovita, ali pomagajo preprečevati bolezni. Če upoštevamo ustrezne kazalnike, imamo lahko tudi tu dvome. Cepljenih je veliko ljudi, v Sloveniji menda več kot polovica, a uradna statistika kaže, da se število okuženih ni bistveno zmanjšalo. Poleg tega obstajajo sumi, da lahko cepljenje prinese stranske učinke in škodljive posledice. Tega morda ne moremo trditi s popolno gotovostjo, lahko pa imamo nekaj dvoma. Ti razlogi nam govorijo, da imamo utemeljeno odločitev, da se ne cepimo.


Vendar se danes srečujemo tudi z nekaterimi zapletenimi situacijami. Cepljenje ali testiranje se postavlja kot pogoj, da lahko nekdo ostane na delu, da obdrži službo. Kaj je treba storiti v takšni situaciji? Tu naj se vsak odloči po svoji vesti. Če nekdo misli, da se treba cepiti, da obdrži službo, ker bi sicer lahko ogrozil svoj obstoj, torej je to težak razlog, potem ne bi bil greh, če bi se odločil za cepljenje in bi to bilo moralno dopustno. A tudi, če se nekdo zaradi zelo resnih dvomov v svoji vesti ne želi cepiti in je pripravljen na velike izgube – na odpuščanje in izgubo službe, bi morali to odločitev vsekakor podpreti. Vsak izmed nas, dragi verniki, je tukaj poklican, da se odloča po svoji vesti, tako, kot menimo, da je za nas najboljše, ne gledamo le na svoje zemeljsko, ampak tudi na svoje duhovno dobro, in pri tem moramo imeti razumevanje za bližnjega.


Naj nam pri tem pomaga priprošnja Blažene Device Marije in Njenega brezmadežnega Srca, ki ga častimo danes, na prvo soboto. Ona je prestol modrosti in bo za nas prosila za vsako milost, razsvetljenje od Boga, da bomo lahko storili vse v njegovo slavo, živeli po njegovi božanski postavi, da bo Kristus resnično kralj v našem krščanskem življenju in Marija, naša nebeška Kraljica. Amen.


(p. Marko Tilošanec, pridiga od 7. 11. 2021., Maribor)

Komentarji