Pogovor z g. mašnikom Vidkom Podržaj

Imeli smo priložnost narediti pogovor z duhovnikom, ki prihaja iz Slovenije in katerega pričevanje je opisano v knjigi »Duhovnik, kje je tvoja Maša?« v angleščini.

Govor je o g. mašniku Vidku Podržaju, tradicionalnem duhovniku, ki vodi apostolat slovenskih vernikov v kapelici Naše Gospe Dobrega uspeha v Zaklancu, nedaleč od Ljubljane. Ob tej priložnosti želimo g. mašnika Vidka vprašati za razloge njegove odločitve za katoliško Tradicijo, kot tudi o poti, ki ga je vodila do te odločitve.

Spoštovani g. mašnik Vidko, v Vaši kratki biografiji beremo, da ste dvakrat pristopili v duhovniško formacijo. Prosimo, da nam na kratko opišete, kako je izgledala ta formacija?

Zares sem bil dvakrat na semenišču v Ljubljani (A.D. 1980-1981 in 1990-1994). V tem času nisem vedel nič, ali pa zelo malo o tem, kaj se dogaja v svetu in Cerkvi. Edino, ko sem bil na služenju JLA v Skopju in sem dejal, da grem za duhovnika, sem moral redno na raporte v pisarno oficirjev, kjer so me spraševali in me na vsak način hoteli spreobrniti. Hoteli so me moralno pokvariti, grozili so mi s streljanjem in drugimi stvarmi; in desetarji so me enkrat tepli in nadlegovali, kolikor so me mogli. Na enem od takih raportov so mi rekli, da imajo oni svojega človeka v Vatikanu in da jim je ta človek razkril, da so papeža Janeza Pavla I. ubili njegovi lastni ljudje. Sam nisem imel pojma o tem, sem pa zaslutil, da se v Cerkvi dogaja nekaj neobičajnega.

V semenišču sem poleg rednega študija še bolj prebiral številne tradicionalne knjige iz knjižnice in s sensusom fidei (verskim čutom) sem občutil, da nekaj ni dobro, toda nisem vedel kaj in zakaj. Sedaj vem, kaj je bilo narobe v semenišču in na Teološki fakulteti v Ljubljani. Spominjam se, kako nas je nekoč neki profesor vprašal, zakaj ne beremo protestantskih avtorjev. Po navadi sem bil zelo tih, toda v tem trenutku sem vzkliknil, kot bi me zadela strela: »Ker smo Katoličani!« in vsi v razredu so mi zaploskali. Ta profesor je odkrito učil nekatoliški nauk o duši po smrti. O tem sem povprašal drugega profesorja, ki je potrdil moj sum, vendar na način, da sem vedel, da mi on tu ne more nič pomagati. Tisti prvi profesor nam je rekel, da hodi po župnijah in uči ljudi ta nauk in da so ljudje vznemirjeni ter pravijo, da Cerkev ni tega nikoli učila, toda on jih prepričuje v svoj nauk. Iz knjižnice sem na fakulteto privlekel kup knjig in rekel študentom, naj si preberejo pravi nauk Cerkve, ki je drugačen od profesorjevega.

Kot ste že sami lahko ugotovili, je ta modernistični profesor svobodno predaval svoje zablode še naprej in postal celo nadškof, vendar je zaradi velikih afer moral odstopiti in je bil umaknjen z nadškofovskega prestola.

Podobno je bilo tudi pri drugih profesorjih z obilo citiranja protestantskih teologov in protestantskih naukov. Toda tu in tam so bile  izjeme. Eden od profesorjev je pred in po predavanju vedno molil kleče. Bil je zelo konservativen in pravoveren, toda ostali so ga zaradi tega imeli za črno ovco.

Na fakulteti in v semenišču je bil poznan pregovor, da je v Rimu polno vere. Zakaj? Zato ker jo vsakdo, ki gre tja študirati, tam izgubi! Moj nadškof Alojzij Šuštar me je dvakrat vprašal, če želim oditi na študij doktorata v Rim, ker sem imel dobre ocene, vendar sem mu dvakrat odvrnil ne, ker sem imel neizmeren odpor proti modernizmu. »Ne« sem rekel tudi rektorju Slovenike v Rimu, ki me je enako vprašal, ker sva bila iz iste vasi. In hvala Bogu in Devici Mariji, da nisem šel študirat v Rim. Prejel bi doktorat, a izgubil bi vero in dušo. Tudi Jezus pravi: »Kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet, izgubi pa svojo dušo – večno življenje!

Kakšne so bile izkušnje Vaših prvih duhovniških let? Ali ste opazili, da so zablode, ki se širijo v teoloških ustanovah razširile tudi med ljudstvo in v kakšni meri?

Dve leti sem bil kaplan in pet let župnik. Kot kaplan sem delal, kar mi je naročil župnik. Slišal sem, da so ljudje, ki so proti modernim stvarem v Cerkvi, toda tudi sam nisem vedel, kaj je narobe in zakaj. Po enem letu sem imel slabo vest zaradi obhajila stoje in na roko. Prepričan sem bil, da to ni prav, ampak nisem vedel, kaj storiti. Komaj mi je uspelo, da so ministranti klečali med povzdigovanjem v cerkvi, kjer sem najpogosteje maševal.

Ljudje so šli domala popolnoma za župnikom. Ko sem postal po dveh letih tudi sam župnik, sem nad zakristijo našel obhajilne klopi in jih vrnil v cerkev. Lutrovo mizo sem postavil v zakristijo, namestil sem relikvije in napravil tridentinski oltar za zimske Maše in začel maševati na glavnem oltarju. Ljudem sem neke nedelje oznanil, da obhajam samo kleče in na usta in vsi so to upoštevali, vendar so me nekateri takoj zatožili Nadškofiji v Ljubljani. Moj sosed, ki je postal dekan, mi je dejal, da na Nadškofiji vedo vse, kar počnem in so zelo jezni name.

Ko sem ga nekoč nadomeščal v njegovi župniji in rekel ljudem, da obhajam samo na usta, so vsi tako prejeli obhajilo, samo županova žena je prišla s sproženimi rokami. Vztrajal sem pri obhajilu na usta, vendar mi je ukazovalno rekla »Na roke! Odkimal sem z glavo in odvrnil: »Na jezik!« In potem se je obrnila in odšla brez obhajila. To je bila velika zmaga, kajti vse mesto je govorilo o tem in gotovo je za to izvedel tudi nadškof. Iz tega se vidi, kako gre ljudstvo poslušno za modernističnimi pastirji, in nekateri so zelo zagnani za to. Toda, če župnik vrača tradicijo, jo večina sprejme. Pregovor pravi: »Po duhovniku vera gor, po duhovniku vera dol!«.

Božja previdnost mi je dal v roke register vseh članov Lionsa - prostozidarskega kluba v dekanskem mestu in med člani sem našel svojega dekana in enega frančiškana. Eden je bil častni član, drugi celo član ustanovitelj. Ko je bil nekoč pri dekanu mesečni sestanek, smo ta sestanek imeli v gostilniški sobi za mizo, iznad katere je bil velik grb Lions kluba. Vem tudi za tri svoje bivše profesorje ter vsaj za dva kolega iz semenišča, - in bilo nas je samo deset – ki so se oženili.

Sestra Lucija je rekla, da želi satan udariti pastirje, da odpadejo, ker ima malo časa in ve, da bodo padli pastirji odvlekli v propad tudi svoje ovce. To sem lahko videl z lastnimi očmi. Večina ovac gre za svojimi pastirji ali v Nebesa ali v pekel.

Kakšne so bile konkretne reakcije bližnjih duhovnikov in nadškofa? Ali so bili nekateri, ki so odobravali Vašo tradicionalno usmeritev in ali ste naleteli na odpor?

Nek konzervativen laik je izdajal mesečni listič, v katerega je zapisoval zablode modernizma. Previdnost mi je dala to v roke in spoznala sva se. 

Nekoč mi je dal v roke knjige tradicionalnega duhovnika, prečastitega Paula Trincharda iz ZDA. Založbi sem pisal pismo in ga naslovil na njegovo ime in odgovoril mi je, ter me povabil v Ameriko, v Phoenix, Arizono za 14 dni na tradicionalna predavanja v župniji patra Leblanca. Nikomur nisem povedal, kam grem,  vendar pa sem vzel s seboj nekega tradicionalnega semeniščnika – in ta je moral nekoga obvestiti, kajti, ko sem se vrnil, me je župnik iz sosednje župnije, ki je kasneje postal dekan, takoj vprašal, če sem se v Ameriki naučil maševati latinsko Mašo in nato dodal: »Če boš maševal staro mašo, te bo nadškof takoj suspendiral«.

Odvrnil sem mu, da imam pravico se naučiti staro mašo, vendar je ne bom maševal. Takrat sem še bil prepričan v staro laž, da je stara maša prepovedana.

Pater Leblanc, župnik tradicionalne župnije v Phoenixu, je telefoniral škofu Fellayu, poglavarju Duhovniške bratovščine Pija X. in mi naročil, naj obiščem škofa Fellaya, ko se vrnem v Evropo. To sem napravil skrivoma v Econu, tako da sem 5. decembra odletel iz Ljubljane v Zürich, iz Züricha v Ženevo, iz Ženeve sem potoval z vlakom do Martignyja, od tam pa me je neka redovnica odvedla do Econa. Okrog polnoči sem govoril s škofom Fellayem, ki mi je dejal, da so bili nekateri duhovniki suspendirani samo zato, ker so njihovi škofje izvedeli, da so govorili z njim. Dejal mi je, naj se povežem s patrom Schmidbergerjem, ki je bil tedaj poglavar Bratovščine v Avstriji. V župnijo sem se po isti poti vrnil 6. decembra in prispel nekaj minut pred popoldansko sv. Mašo, po Maši sem vernikom pred cerkvijo v oblačilu sv. Miklavža še delil pomaranče, nato pa sem mrtvo utrujen padel v svojo posteljo. Toda nihče ni izvedel za moje skrivno potovanje. Obiskal sem p. Schmidbergerja v Jaidhofu v Avstriji in kasneje je imel predavanje za nekaj zainteresiranih ljudi, ki jih je pripeljal tisti tradicionalni laik in ki so sprejemali tradicijo. 

Pričel sem nositi talar od jutra do večera in prenehal sem somaševati, zato so me moji bratje pričakali z glasnim »oooo«, kadar smo imeli sestanek. Tu in tam sem pripomnil kakšno besedo proti ekumenizmu v Assisiju in o članstvu našega dekana v masonskem Lions klubu, zaradi česar se je dekan odločil, da me utiša. Naročil je enemu od dveh starejših prelatov, da to napravi.  Na enem od sestankov je prelat vstal in rekel: »Cerkev je pred koncilom zares tako učila (tako, kot sem trdil sam), toda sedaj po koncilu Cerkev uči drugače«. Toda odgovoril sem, da se Cerkev ni začela z 2. Vatikanskim koncilom, nakar je prelat samo pokimal z glavo, pogledal mene in nato dekana, ter sedel. Toda dekan je pobesnel.

To je napravil še enkrat na tistem sestanku v gostilniški sobi izpod grba Lionsov, ker sem rekel, da je 2.  Vatikanski koncil kriv za vso zmedo in krizo v Cerkvi. In tako sem postal persona non grata za vse svoje sobrate, kajti niti eden si ni upal reči besedice v moj prid. Strah je močno orožje pekla, po nauku sv. Ignacija Loyolskega.

Tisti laik je nekajkrat pripeljal svojo skupino konservativnih Katoličanov v mojo župnijo na celonočno češčenje Pred Najsvetejšim, toda p. Schmidberger me je povabil, da vstopim v Bratovščino, vendar se nisem mogel odločiti in sem zaprosil Mater Božjo, naj mi da znak, če je to Božja in Njena volja. Takoj sem dobil ta znak, da sem ostal brez diha, pa sem zaprosil za še en znak in tudi tega sem hitro dobil in se odločil oditi v Bratovščino. Napisal sem pismo nadškofu Rodetu in v njem med ostalim citiral kan. 1323, § 4 in 7 (isto, kot je citiral tudi nadškof Lefebvre), predal vse zadeve v moji župniji dekanu in preko Celovca in Menzingena odšel v Ameriko, kjer sem teden dni preživel s škofom Fellayem v semenišču Bratovščine v Winoni,. Nadškof Rode me je pozval, naj se vrnem, ali pa bom šel pred cerkveno sodišče. Dne 19. marca leta A.D. 2002 sem bil ekskomuniciran in suspendiran, ker se nisem vrnil in ker sem, kot piše v dekretu, postal član Bratovščine ter da sem bil kaznovan tisti trenutek, ko sem postal član »razkolniške in krivoverske Duhovniške bratovščine Pija X.«, kakor med drugim piše v dekretu. Nikoli nisem postal član Bratovščine, ampak delujem v povezavi z Bratovščino Pija X., za katero je sam kardinal Hoyos izjavil, da ni niti heretična niti razkolniška. Vsak dan molim za celotno Cerkev in za svojega bivšega nadškofa, sedaj kardinala Rodeta in za svoje sobrate v Sloveniji in po svetu, da se vrnejo k apostolski in Cerkveni tradiciji in rešijo svoje duše in duše vernikov, ki jim večinoma slepo sledijo.

Kajti 13. kanon 7. zasedanja Tridentinskega zbora med drugim pravi, da noben pastir – kar pomeni, niti papež – ne more spremeniti sprejeti in potrjeni obred sv. Maše, ki jo imenujemo tridentinska sv. Maša. To je dogmatski kanon z anatemo na koncu, kar pomeni, da je nezmotljiv in nespremenljiv pod težo dogme. Tradicionalni princip se glasi: lex orandi – lex credendi – lex vivendi. Kakršna je tvoja Maša in molitev, takšna je tvoja vera in kakršna je tvoja vera, takšno je tvoje življenje. In kakršno je naše življenje, takšna je naša smrt in Večnost.

Jezus pravi, da se drevo spozna po sadovih. V ZDA je bankrotirala že dvanajsta (nad)škofija, ker morajo plačati milijardne vsote žrtvam »pomladi« 2. vatikanskega koncila. Vsakdo pri zdravi pameti in s poštenim srcem more videti – še posebno po oktobrski sinodi v Rimu, da se pred našimi očmi odvija tisto, kar je Mati Božja napovedala v La Salletu. Na žalost večina Katoličanov hodi slepo v poslušnosti za modernizmom in v nepokorščini do dvatisočletne Tradicije. In ta nepokorščina Tradiciji in pokorščina modernizmu je po besedah nadškofa Lefebvra največja prevara satana. Preostane nam samo, da molimo, se žrtvujemo in oznanjamo RESNICO, ker je to prva naloga vsakega duhovnika in Katoličana. Toda vsakdo na tem svetu si piše svojo sodbo sam in to za vso Večnost!

Ali nam lahko na kratko predstavite, kakšno je danes stanje z ozirom na tradicionalno Mašo – ali kaže, da v Sloveniji zanimanje raste? Obstajajo duhovniki, ki bi se želeli naučiti maševati Maše vseh časov in ali menite, da to poslabšanje krize, ki ga doživljamo v aktualnem pontifikatu ima vpliv, to je, da pomaga ljudem, da uvidijo resnično stanje?

Ko sem začel v Sloveniji pred več kot 20 leti deliti obhajilo samo na jezik in kleče in maševati na glavnem oltarju namesto na Lutrovi mizi, je bilo to nekaj nedoumljivega za moje brate in za tiste v Nadškofiji. Tedaj še ni bilo motu-propria papeža Benedikta XVI. in niso razveljavili »izobčenja« škofov Duhovniške bratovščine Pija X. Ta papež je sam začel obhajati kleče in na jezik. Dal sem tri slike nadškofa Lefebvra v župnišče in dal napraviti podobice nadškofa Lefebvra z molitvijo za njegovo beatifikacijo in to je bila prava bomba za mojega nadškofa in celi dekanat. 

Ko sem se po dveh letih vrnil v Slovenijo iz Amerike in Avstrije, je po ustaljeni praksi nadškof v 14 dneh odredil mladega duhovnika, da v Ljubljani mašuje indult Mašo, da bi mi speljal moje vernike. Sam to indult Mašo imenujem »kompromisna maša«, ker združuje stari obred z novo modernistično vero. V začetku je bilo za to kompromisno Mašo v Ljubljani zanimanje, toda ta mladi duhovnik je bil nekaj let zatem umorjen v ZDA. Takrat mi je nekdo telefoniral, da bi mogel biti ubit tudi jaz, toda še vedno sem živ. Samo da je župnik v kraju, kjer sem živel, rekel svojim vernikom, da bo vsak, ki bo šel na to Mašo, od njega takoj izobčen – in niti eden si ni drznil priti. Enako je tudi v tem kraju. Lažejo o Bratovščini in o meni, karkoli jim pade na pamet, samo da bi ljudi prestrašili in da ne bi prišli v stik s tradicionalno Mašo in vero. Po motupropriju so pričeli z internetno stranjo in kompromisno Mašo v Mariboru, nato spet v Ljubljani, kamor vsakih nekaj tednov prihaja maševati duhovnik iz Italije. Slišal sem za duhovnike, ki si želijo naučiti in se učijo staro Mašo, ampak samo za kompromisno krščanstvo, ker se zelo bojijo biti v stiku z Bratovščino ali pa z menoj, da ne bi bili »ekskomunicirani in suspendirani«. To je pod pontifikatom papeža Frančiška še bolj očitno, kar je povsem razumljivo.

Na žalost ni poguma med ljudmi. Večina gre po liniji najmanjšega odpora. Vsak dan molim za vse duhovnike in Katoličane v Sloveniji – in po vsem svetu, da sprejmejo Tradicijo – Mašo in vero brez kompromisa, da rešijo svoje duše. Kajti tradicionalna latinska Maša je bila maša vseh  papežev in svetnikov do leta A.D. 1969. 

Kakšna so Vaša predvidevanja z ozirom na bližnjo prihodnost Cerkve? Ali lahko upravičeno trdimo, da je tisti optimizem, karakterističen za pontifikat papeža Benedikta, da se bodo stvari razvijale dalje v ugodni smeri za Tradicijo, pri mnogih Katoličanih usahnil? 

Mislim, da bo Tradicija cvetela tudi pod papežem Frančiškom papežu Frančišku navkljub, ker, kot je dejal nadškof Lefebvre, »Cerkev je Tradicija« in Cerkev bo obstala do konca sveta. Mogoče je optimizem za Tradicijo splahnel, toda Katoliški princip pravi: »Bolj temna kot je noč, tem bolj morajo sijati zvezde«. Zaradi tega sem prepričan, pa tudi dejstva tako kažejo, da bo Duhovniška bratovščina Pija X. z vsemi svojim prijatelji Tradicije v bodoče še bolj cvetela, kajti naš Gospod Jezus Kristus z Božjo Materjo Marijo more blagoslavljati samo Tradicijo, ne pa nečesa, kar je diametralno nasprotno, kot je to modernizem.

Kakšna točno je torej pot in katera sredstva moramo uporabiti, upoštevajoč duhovnike kot tudi vernike, da bi se celotna Cerkev vrnila h Katoliškemu nauku in liturgiji vseh časov?

Potrebno se je samo držati pravila svetega Vincencija Lerinskega, ki pravi, da se je v splošni krizi v Cerkvi treba za vsako ceno naslanjati na Tradicijo, ker le-ta nikakor ne more biti v zablodi. Jezus je prišel na svet, da oznani Resnico, da uniči kraljestvo satana in odpre ljudem Nebesa s svojo molitvijo, trpljenjem in žrtvijo na križu. Menim, da je to edina pot, da se modernisti v Cerkvi vrnejo h Katoliškemu nauku in liturgiji vseh časov, ki je liturgija očetov in mater našega naroda in vseh Katoliških narodov sveta; to pomeni po poti Resnice in Križa – žrtve in molitve. Samo v križu in po križu bo prišlo odrešenje sveta, to pa pomeni po naših molitvah in žrtvah z Božjo in Marijino pomočjo.

Vsak dan molim za to, da bi tudi Slovenija  čimprej dobila kakšnega člana Bratovščine, da mi pomaga na tej poti Križa v boju za vrnitev Slovenije h Katoliški in apostolski Tradiciji – in se priporočam v molitev bralcem tega pogovora. Hvala!