Vendar nadaljujmo in si malce bolj pozorno in marljivo poglejmo vse te različne oblike kaznovanja.
Ker oči gledajo vse stvari, si prve zaslužijo našo pozornost. Te naše oči, tukaj in zdaj, ne morejo biti nasičene z radostjo. Pohlepno buljijo lepe oblike. Kot varuhi redkih znamenitosti naglo hitijo, da bi videle neslane, nesmiselne in nepomembne prizore. Kot nečisti prešuštniki tako pogosto spravljajo vlačugarske podobe v spalnico svojega srca. Edina stvar, na katero ne prenesejo pogleda, je pogled na stisko in nesrečo revnih in bednih. Kakšen križ, mislite, bodo prenašale oči v Peklu? Gotovo bodo prva stvar, ki jo bodo zagledale, strašne oblike demonov. Pogledati v hudiča je tako strašna stvar in izkušnja nam pravi, da so nekateri ljudje ob tem izgubili zdrav razum, drugi pa celo življenje. Sv. Bernard v komentarju Devetdesetega psalma pripoveduje, kako je nekega njegovega meniha neko noč obiskala določena grozljiva prikazen. Ves naslednji dan bil je ta menih skoraj popolnoma brez uma in niti za trenutek se ni počutil varnega. Končno, ko so vsi menihi že pospali, je menih tako grozljivo zakričal, da jih je vse prebudil in jih popolnoma napolnil z grozo.
Kasijan9 prav tako pripoveduje v svojih Pogovorih oziroma Dialogih (Collationes)10, da je med antičnimi eremiti (puščavniki) včasih vladala velikanska groza pred hudičem, ki je imel navado, da se jim je prikazoval vedno v drugačnih, ampak strahovitih oblikah, tako da nihče ni bival sam. Tudi si niso upali tisti, ki so si delili celico, spati istočasno. Medtem, ko so nekateri spali, so drugi bedeli in molili vigilije in nikoli niso opustili petja psalmov in himn.
Če si že na tem svetu hudiči lastijo takšno moč nad nami, če se jih že tukaj tako močno bojimo, kaj, vas vprašam, bodo šele počeli na svojem teritoriju, kjer se ne bodo bali eksorcizmov, niti blagoslovljene vode, niti zaslug in molitev svetnikov? Če se potemtakem klatijo naokrog po tej zemlji, kjer so tako močno preganjani, kaj bodo šele počeli na kraju, kjer vodijo in vladajo? Recimo, da bi se človek sprehajal po pokopališču. Če bi ga obšla le najrahlejša slutnja, da so nadenj prišli hudiči, bi bilo dovolj, da se mu postavijo lasje pokonci in se mu glas zatakne v grlu.
Kakšno razburjenje bo zajelo grešnike, ko bodo v tistem splošnem »Pokopališču pogubljenih« iz obraza v obraz srečali tako mnogoštevilne pošasti, prikazni in himere!
Nadalje, kakšen križ bodo oči pogubljenih trpele, ko bodo videle svoje žene, starše in otroke v teh istih mučenjih. Sv. Hegesip11 nam je zapustil poročilo o razrušenju Jeruzalema: Aleksander, sin Hyrcanusa in poveljnik Hebrejcev, je želel zadati določeni skupini ljudi najbolj okrutne kazni, zato je ukazal istočasno križanje osemdesetih ujetnikov na mestnem trgu. Ko so bili še živi, so bile vse njihove žene in otroci okrutno zaklani pred njihovimi očmi. Na ta način so nesrečniki trpeli ne le eno, ampak mnoge smrti. Tudi takšne vrste kazni ne manjka v Peklu.
Tam bodo z grenkim obžalovanjem otroci videli svoje starše in starši svoje otroke, možje svoje žene in žene svoje može, in ja, vsi tisti, ki so bili povzročili, da so drugi grešili, jim bodo delali družbo v mučenjih Pekla! Moje drago ljudstvo, vem, da je na tej cvetoči univerzi (Louvain, Belgija, kjer je bila podana pridiga pribl. leta A.D. 1574) velika večina mladih mož, resnično spodobnih, molčečnih, marljivih in vernih mladih mož, izobraženih in poučenih. Zavedam se tega deloma od pripovedovanja drugih in deloma iz tega, kar sem opazil sam. Zelo sem vesel ob tem in se zahvaljujem našemu Gospodu za vse to. Sem pa tudi globoko užaloščen v srcu, ko slišim, da so med mnogimi pokončnimi možmi kvarilci in pokvarjenci, ki se gibajo med njimi, ki obkrožajo tiste, ki so preprostega srca. S svojim delovanjem jih zapeljujejo v pivske zabave ali plese ali kakšne druge spodbude za potešitev strasti. Gorje tebi, človek umazani, posnemovalec hudiča, škodljivec za mladino! Kako si na tak način drzneš biti nevoščljiv in nekoga oropati stanja tako velikega dobrega? Kaj boš storil potem, ko boš videl sebe v družbi tistih, ki si jih zapeljal in prevaral, v tistih živih trajno žarečih plamenih? Oh, kako pogosto boš takrat dejal: »O, da se ne bi zgodil dan, ko sem te prvič srečal, prvič poiskal, te nagovoril in te zapeljal! Kajti s siljenjem v greh popivanja in v druge zločine ter škandale sem samega sebe spravil v te muke!« In on ti bo na to odvrnil: «Naj ne obstaja dan, ko si prišel prvič k meni, kot tat in uničevalec moje duše, dan, ko sem prvič prisluhnil tvojemu strupenemu nagovarjanju!« To bo ta duet, ta simfonija teh pogubljencev. Toda sedaj nas ta simfonija opozarja, naj napravimo prehod z oči na ušesa.
Ušesa, ki so tu in tam očarana nad nespodobnimi pesmimi, vzradovana ob poslušanju sramote, nizkotnostih in obrekovanju zoper sosede, ter vesela ob dolgotrajnem zanikrnemu poslušanju krošnjarjev na javnem trgu, kljub temu pa tako utrujena zaradi pridige v cerkvi, ki traja manj kot uro – ta ista ušesa bodo v Peklu slišala nič drugega kot stokanje, ječanje, rjovenje, tuljenje, vpitje, jokanje, kljubovanje, bogokletje in psovke. Kajti kakor se v Nebeškem kraljestvu Blaženih večno prepevajo božanske hvalnice in sladke aleluje, bo v ječi pogubljenih za vekomaj odmevalo kričanje in bogokletja. To so himne, ki bodo pele po tonih kladiv in bičev.
Spominjam se branja Plutarhovega12 dela Življenje Sulle. Nekega dne je ta kruti rimski diktator ukazal zbrati v ozek krog šest tisoč mož. Istočasno je ukazal, naj se v bližnjem templju skliče Senat. Potem je dal navodila vojakom, naj medtem, ko bo imel svoj govor v Senatu, zakoljejo teh šest tisoč mož, kakor hitro je mogoče. Tako je medtem, ko je diktator Sulla imel nagovor pred senatorji, bilo slišati brezštevilne neprestane zvoke rožljanja in švistenja udarjajočih mečev; zvoke, ki so bili pomešani s kriki in ječanjem tistih, katere so klali. Diktator je opomnil senatorje, naj poslušajo zapisnik razprave v zbornici in naj ne bodo radovedni ali pozorni na to, kar se dogaja zunaj. Vseeno pa so bili senatorji tako prestrašeni in razburjeni, da so se komajda osredotočili na govor. Iz tega lahko ugibamo, kakšna »simfonija«, kakšne »orgle in harfe« bi slišali, če bi nam bilo kdaj dovoljeno prisloniti ušesa na vrata Pekla, kjer ne le šest tisoč, ampak množica brez primere vpije in kriči, kjer jo tam spodaj nenehno koljejo, bičajo in pobijajo.
Kaj lahko povemo o čutu vonja?Nobena kalužnica v jarku ni tako umazana in noben, še tako močno usmrajen kanalizacijski odvodni kanal se ne more primerjati z jezerom v Peklu, v katerega mora biti vržena vsa umazanija tega sveta. Sv. Viktor Afrikanus13 opisuje muke svetih mučencev, ki so jim jih prizadejali Arijanski Vandali.14 Kot zatrjuje, je bila ena največjih bolečin smrad v ječi. Svetnikovo pripovedovanje se nanaša na 4996 mučencev, ki so bili mučeni v isti ječi. Poroča, da so bili v ozke utesnjene robove te ječe verniki v Kristusa dobesedno pometani drug na drugega, kakor plasti kobilic ali, da se bolj pravilno izrazimo, kot dragoceno zrnje koruze. V tej prenatrpanosti nikomur ni bilo dovoljeno, da bi našel kotiček za svoje telesne potrebe. Uničeni v potrebi, so spuščali svoje blato in urin v tem istem prostoru, tako da sta smrad in stud prekašala vse ostale načine njihovega mučenja. Ko se je bitka Vandalov z Moori zasukala v prid slednjih, so bili Vandali v povračilo močno kaznovani. Javno so bili odpeljani v točno tisto ječo in ob vstopu do kolen zabredli v pravcati bazen človeškega blata. Tako so Vandali sami doživeli izvršitev prerokbe Jeremije: »Tisti, ki so vzrejeni v škrlatu, objemajo govno.«
Moje drago ljudstvo, primerjajte to kazen mučencev z mučenji pogubljenih. V ječi vernikov v Kristusa je bilo manjše število ljudi. V peklenski ječi bodo nešteti ljudje. V prvi je samo človeška umazanija oddajala smrad. V peklenski ječi pa bo vsa umazanija, vse govno in gnoj, vsa mrhovina in gniloba, pokvarjenost in ostuden smrad vsega sveta zbrano skupaj. Če je torej smrad tiste zemeljske ječe prekašal vse načine kaznovanja, kdo bo sposoben prenašati neprimerljivo težji in bolj grozen smrad Pekla?
Kdo lahko bere, ne da bi se zgrozil, o tistem najnovejšem načinu mučenja, naj bo resnično ali izmišljeno, katerega latinski pesnik opisuje, ko pravi:
Kaj še lahko dodamo na to? Da je živ in zdrav človek zvezan s kadavrom brez življenja; da bo pogubljenec propadal v gnusnem smradu, zaradi črvov in razpadajoče snovi, ki bo izhajala iz trupla; da bo živ človek umorjen od mrtveca – ali ni že samo slišati kaj takega, da človeka spreleti srh, kaj šele biti temu priča? Toda, če se nam ta način kazni zdi odbijajoče krut in pošasten, kar v resnici je, kaj bi šele rekli za smrad Pekla, ki se bo dvigal iz take množice gnilih trupel?
Toda, če čut za vonj trpi take stvari, ali bo čut za okus, ki je vajen početi težje in bolj številne zločine, varen pred kaznijo? Dragi moji, ali potem pijanci in nečisti požeruhi vedo, prvič v življenju resnično vedo, za kakšno ceno so kupili tiste izbrane jedi in pijače, za katere tu na zemlji menijo, da so jih kupili po nizki ceni? Resnično, ta čut za okus bo mučen z izredno lakoto in žejo. Tisti, ki ne prenesejo dvodnevnega posta in mislijo, da niso zadovoljili potrebe, če ne popivajo do stanja zastrupitve in bruhanja – bodo torej mučeni s tako lakoto in žejo, da si česa bolj bridkega ne moremo zamisliti ali izumiti. Kdo ne bi bil pretresen zaradi besed bogataša v Evangeliju: »Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu«? (Lk 16, 24). Kakšno še večjo bedo bi si lahko zamislili? Katero še manjšo željo bi imel bogataš, ki je nekoč »razkošno veseljačil in se gostil dan za dnem«? On, ki ga nekoč ni moglo zadovoljiti niti najbolj izbrano vino, ne prosi za cel kozarec vode, niti, kar je še bolj čudno, ne roti Lazarja, da potopi célo dlan v vodo. Ne prosi za nič več kot le za vlažen prst. Prosi le za to, da bi Lazar namočil samo vršiček svojega prsta v vodo; pa še to mu ni bilo dovoljeno.
Te stvari so nam povedane zato, da bi doumeli, da je obsodba v izobčenje in prepoved, dana pogubljenim od Gospoda, tako totalna, da jim nihče ne more ponuditi najmanjšega nasveta ali pomoči. Kamorkoli pogubljeni obrnejo svoje oči ali stegnejo predse svoje roke, lahko vedo, da je zanje dostop do nasveta ali pomoči zaprt.
Tisti, ki padejo v sredino oceana, nenehno stegujejo pred seboj svoje roke in noge, četudi se dušijo in borijo s smrtjo; še vedno se srečujejo z ničemer drugim kot le z vodo, ki izmika vsa njihova prizadevanja in poskuse, da bi za kaj zagrabili. Prav tako se bodo tisti, ki bodo padli v to najbolj oddaljeno Morje bede in bridkosti, dušili vso Večnost. Lahko bodo prosili za kakršno koli pomoč, ja, tudi za pomoč smrti same, toda zaman. Kajti nikogar ni, ki bi jim lahko kakorkoli pomagal.
Ljudje moji dragi, ali so te stvari zares resnične? Kako smo izvedeli vse te stvari? Kdo nam je povedal te stvari? Nam jih je povedal Homer? Ali Platon? Ali Vergil? Resnica sama nam je povedala te stvari, resnična Modrost Božja, ki se ne more lagati! Ali obstaja zato vera na svetu? Ali človeštvo uporablja razum? Ali lahko sodi o čemerkoli? Kako to, da obstaja taka otopelost celo med lastnim ljudstvom, ki verjame v te stvari? Tako smo marljivi v obrambi pred drugim manjšim zlom. Zakaj vnaprej ne premislimo, kako se lahko izognemo mukam Pekla?
Kazni, ki smo jih do sedaj opisali, nikakor niso najhujše. So še druge, bolj boleče. Računica Božanske Pravičnosti zahteva, da mora biti čut za otip, preko katerega so zagrešeni tako mnogi zločini, tolikšna nasilna dejanja, zagrešeno toliko bogoskrunstva, razuzdanosti, zakonolomstva in prešuštvovanja, mučen mnogo bolj kruto, kot ostala čutila. Mučitelj tega čuta bo ogenj, tako mogočen ogenj, tako živ in učinkovit, da naš zemeljski ogenj v primerjavi s tem izgleda neresničen, samo naslikan ogenj. Ne dvomimo, da bo ta ogenj povzročal najbolj strahovito trpljenje in mučenje, kajti Bog ga je ustvaril posebej za to, da bi bil instrument Njegove Pravičnosti. Ljudje moji dragi, recimo, da bi bil živ človek vržen v žarečo peč in da bi se vrata za njim zaprla za debelo uro. Če bi pozorno premišljevali bolečine, v katerih bi ta človek bil, ne bi prejeli jasnega spoznanja, ampak samo sled, kako je živeti v Peklu. Katera ramena bodo sposobna prenašati te žive plamene, vas vprašam? Katere prsi bi ne bile zdrobljene pod to večnostjo mučenja? Kot pravi prerok Izaija: » Kdo od nas bo obstal ob ognju, ki požira, kdo od nas bo obstal ob večnem plamenu?« (Iz 33,14)
Nam je potrebno še kaj reči? S to kaznijo bo združena še ena, v nobenem pomenu manjša kazen. Kajti pogubljeni bodo mučeni ne samo v vročini ognja, ampak tudi v neznosnem mrazu! Če se sklicujemo na besede sv. Bazilija Velikega15, da je redko katero mučenje primerljivo s tistim, ki ga povzroča ostrina najstrašnejšega mraza.
Svetnik nam je zapustil poročilo o Štiridesetih mučencih. Nek najbolj okruten in podivjan tiran je hotel mučiti te mučence z nepopisljivimi mukami. Bilo je sredi zime in bivali so v deželi, kjer je bilo že po navadi strašno mrzlo. Tam je prevladoval tak mraz, da so ljudje vozili svoje vozove in živali čez neko zaledenelo jezero. Mogočne reke so ustavljale svojo pot, zamrzovale in postajale ne več reke, ampak ceste, tlakovane z marmorjem. Tiran je izbral najhladnejšo noč, ko so severni vetrovi silovito divjali in tisto noč je ukazal, da so mučence izpostavili gole pod jasno nebo, ter dopustili, da so umirali v počasnih, nepopisnih mukah.
To, moji dragi ljudje, bo šport pogubljenih. To bo njihova športna tekma, kot pravi Job, da bodo čez mero zasuti z vročino do snežnih viharjev in od snežnih viharjev do čezmerne vročine. Te stvari niso plod domišljije in bajke poetov. Poslušajte, kaj je Gospod odgovoril Jobu: »Si prišel do zalog snega in videl zaloge toče, ki sem jih pripravil za čas stiske, za dan bitke in vojne?« (Job 38,22-23) Poslušajte Psalmista: »Ogenj in žveplo in snežni viharji bodo delež njihove čaše.« In če je ta »delež« tako grenak, kako šele bo izpiti celo čašo? O nesrečni ljudje, bolje bi bilo, da se nikoli ne bi rodili. O bedne oči, ki boste prestrašene ob grozljivih podobah demonov, ki boste mučene z nepredirnim dimom, ki boste vedno ostajale odprte, da boste lahko opazovale lastne bridkosti. O nesrečna ušesa, ki boste za vekomaj poslušala neprekinjen zvok bičev in bogokletja in rjovenje pogubljenih! O nesrečne nosnice, ki boste večno duhale smrad najbolj umazanega kraja in razpadajočih teles! O nesrečni trebuhi in ustnice, ki boste mučeni z večnim stradanjem in lakoto in neznosno žejo! O nesrečni udje, ki boste nastanjeni v tej jami, ki bruha žveplene plamene! Ali bo to rajalo deset let, ali dvajset ali sto ali tisoč? Ne, kajti to bi bila neka vrsta tolažbe. Resnično, trajalo bo vso Večnost in še čez, če bi tisto »čez« bilo mogoče najti. O poučna beseda, ki nam tako vztrajno naznanjaš realnost!
Ljudje moji dragi, ta Večnost je take narave, da brez nje nobena prisojena kazen ne bi bila težka, niti v Večnosti ne smatramo nobene kazni za lahko. Vseeno pa bodo s to soljo začinjene kazni pogubljenih. Kajti pogubljeni bodo mučeni toliko vekov, kolikor dolgo bodo sijale zvezde na nebu, koliko je zrnc peska na morskih obalah, ja, toliko, kot je kapljic vode v oceanih. In ko bodo ta brezna časa minila, se bodo njihove bridkosti pričele znova in znova. To velikansko kolo se bo vrtelo brez konca. Psalmist pravi: »Ležijo v Peklu kot ovce, smrt se bo po njih pasla.« Ovce se pasejo po vršičkih listov rastlin in ne pulijo korenin, da lahko rastline spet zrastejo in so za pašo. Tako bo tudi na peklenskih pašnikih, kjer se bodo znašle črede pogubljenih, pašnikih mučenja in Smrt bo pastir črede. Pogubljene bo Smrt vodila na pašnike in se bo večno pasla na mukah. Ta krma ne bo nikoli izčrpana, niti se bo čaša Gospodova, iz katere bodo pili, nikoli izpraznila. Ječa Pekla bo obstajala tako dolgo, kot bo obstajalo Nebeško kraljestvo. Pogubljeni bodo trpeli tako dolgo, dokler se bodo Blaženi veselili. In končno, zavrženci bodo umirali v Peklu tako dolgo, dokler bo živel sam Bog. In ker Bog ne bo prenehal biti to, kar je, tudi oni ne bodo prenehali biti to, kar so.
O smrt vsebujoče življenje! O nesmrtna Smrt, kakšno ime naj ti končno nadenemo, Življenje ali Smrt? Če si življenje, zakaj ubijaš? Če smrt, zakaj vztrajaš? Ne moremo te klicati ne življenje, ne smrt, kajti vsako do teh dveh stanj ima nekaj dobrega v sebi. Življenje ima spokojnost in smrt ima svoj konec. Toda ti nimaš ne spokojnosti in ne konca. Kaj bi drugega lahko rekli, da si, če ne popolno zlo, vsebovano v življenju in v smrti? Iz smrti si potegnila mučenje, iz življenja pa trajanje. Resnično, Bog je oplenil življenje in smrt tistega dobrega, ki je bilo v njiju in kar je ostalo, je vsadil vate! O strupeni zvarek, o grenki strup! Iz te čaše Gospodove bodo pili vsi grešniki!
Ljudje moji dragi, brez dvoma bi bila odlična stvar, če bizmogli vsaj malce doumeti večnost kaznovanja. Kajti samo ta misel bi kot veriga zaustavila vsa naša poželenja in strasti in uravnala naša življenja, tako da bi se vsi zdeli ne samo kot Kristjani, ampak najsvetejši menihi in puščavniki. Pomislite na križ trpljenja, ki ga mora hudo bolan človek preživeti eno samo noč. Kako pogosto se obrača zdaj na to, zdaj na drugo stran. Kako dolga se mu zdi noč! Kako prešteva ure in kako dolge se mu zdijo. Kakšno hrepenenje po zori in svetlobi ga stiska! Kako pogosto se sprašuje, koliko noči je že preteklo in ali se že kažejo prvi žarki svetlobe! Če se nam taka bridkost dozdeva tako velika, kakšna šele bo bridkost onih, ki ne bodo ležali v mehki postelji, ampak v živih in žarečih plamenih za vse trajanje tiste noči, ki ne pričaka zore in svetlobe dneva? O najgloblja tema! O Noč, večna Noč! O Noč, prekleta z ustnic samega Boga! O Noč, ki ne boš nikoli uzrla svetlobe dneva in krasote jutranje zarje!
Ljudje moji, če nas že sama misel na tako večnost spravlja v grozo, kaj bi šele bilo, ko ne bi le premišljevali, ampak dejansko bivali med večnimi kaznimi? Biti mučen brez konca je tako strašna stvar, da če bi zadela samo enega od Adamovih otrok, bi vsi imeli dober razlog za strah in trepet. Kako je to, da še sedaj nismo pretreseni, ko zagotovo vemo, da je število norcev neskončno; ko vemo, da je pot, ki vodi v življenje, ozka in da jih je malo, ki jo najdejo; in da je pot v pogubo široka in da mnogi hodijo po njej. Če ne verjamemo teh stvari, kje je potem naša vera? Če verjamemo, kje je potem naša razsodnost?
Če smo zdrave pameti, če polagamo svojo vero v Sveto Pismo, kako se lahko dogaja, da še kar spimo, medtem ko nam taka grozljiva nevarnost visi nad glavo? Kako to, da nas pijančevanje in razbrzdanost še veselita? Da nas nemarno in brezbrižno življenje še navdušuje?
Dvignimo se potemtakem. Dajmo se že končno otresti otopelosti, da bomo mogli doseči bogat dar milosti tukaj na zemlji in po smrti, slavo od Gospoda, ki je blagoslovljen na veke vekov. Amen.
9 Sveti Janez Kasijan, menih, diakon in ustanovitelj moškega in ženskega samostana v Marseillu, * okrog A.D. 360, v Skitiji (današnji Romuniji), † 430/35.
10 Collationes (Pogovori ali Dialogi), predstavljajo temeljno listino meniškega življenja in duhovnosti.
11 Sv. Hegesippus, (roj. A.D.110 v Palestini, + A.D.180 Jeruzalem ) Jud, ki se je spreobrnil, zgodnjekrščanski pisec.
12 Plutarh , starogrški zgodovinar, biograf, filozof in svečenik,*ok. A.D. 48, Haironeja v Beociji, † okoli 127. Napisal je deli Vzporedni življenjepisi in Moralia. Moralia ali Moralne zadeve je eklektična zbirka 78 esejev, razprav, literarnih del in govorov. Z njimi dobimo vpogled v življenje Rimljanov in Grkov, toda pogosto nudijo tudi fascinantna brezčasna opažanja..
13 Sv. Viktor I. papež (A.D. 189-198/199?), afriškega porekla.
14 Arijanstvo, verski nauk škofa Arija se je začelo širiti ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja. Arijanstvo je bilo eden od prvih večjih doktrinarnih sporov v Krščanstvu. Kljub obsodbam in prepovedim se je arijanstvo obdržalo še dolgo. V zgodnjem srednjem veku se je širil zlasti med germanskimi plemeni (Ostrogoti, Vizigoti, Burgundci, Langobardi in Vandali) in še posebej med plemstvom. Arijanstvo je v glavnem izginilo do konca 7. stoletja.
15 Sveti Bazilij Veliki , škof, cerkveni oče, teolog, duhovni pisatelj, ustanovitelj vzhodnega cenobitskega meništva, retorik, * A.D. 329 † 379, Cezareja (Caesarea), Kapadokija, Mala Azija , danes Turčija.
Komentarji
Objavite komentar