Z vsem srcem in dušo se oklepamo katoliškega Rima, varuha katoliške vere in katoliške Tradicije. Trudimo se storiti vse za ohranitev te vere ob boku večnemu Rimu, učitelju modrosti in resnice.
Vendar zavračamo in smo vedno zavračali slediti Rimu glede na njegove neomodernistične in neoprotestantske tendence, ki so se pokazale na drugem vatikanskem koncilu zavračamo vse reforme, ki so po tem koncilu izhajale iz tega.
Vse te reforme so resnično prispevale in še prispevajo k uničenju Cerkve, zatonu duhovništva, uničenju Svete Mašne daritve in zakramentov, ugasnitvi pravega verskega življenja, naturalističnega in teilhardističnega pouka na univerzah, v semeniščih in kateheze učenja, ki je izhajalo iz liberalizma in protestantizma in ga je cerkveno učiteljstvo večkrat slovesno obsodilo.
Nobena oblast, niti najvišja avtoriteta v hierarhiji, nas ne more prisiliti, da se odrečemo svoji veri ali da kratimo našo vero, ki jo je cerkveno učiteljstvo devetnajst stoletij oblikovalo in nedvoumno oznanjalo.
Sveti Pavel pravi: »Če pa vam mi ali angel iz nebes oznanja drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanjali, naj bo preklet!« (Gal 1,8). Ali ni to tisto, kar nas sveti oče želi opozoriti? Če se torej med njegovimi besedami in dejanji, pa tudi v dejanjih dikasterija, ustvari neko protislovje, potem izberemo tisto, kar se je vedno učilo, in smo gluhi za pogubne novosti v Cerkvi. Korenitih sprememb na področju lex orandi (bogoslužja) ni mogoče izvesti brez spremembe »lex credendi« (pravo vere). Nova maša ustreza novemu katekizmu, novemu duhovništvu, novim semeniščem, novim univerzam, karizmatični, binkoštni Cerkvi, vsem vrstam stvari, ki so v nasprotju s pravovernostjo in učiteljstvom vseh časov.
Ker ta reforma izvira iz liberalizma in modernizma, je popolnoma zastrupljena. Izvira iz herezije in vodi v herezijo, tudi ko to počnejo vsi in niso heretiki! Zato je nemogoče, da bi katerikoli zavedni in verni katoličan sprejel te reforme, kakor tudi, da bi se jim kakorkoli podredil.
Edina drža zvestobe Cerkvi in katoliškemu nauku je kategorično zavračanje reforme zaradi našega zveličanja.
Zato nadaljujemo z delom duhovniške formacije brez zagrenjenosti, brez upora, brez jeze, pod zvezdo učiteljstva vseh časov, prepričani, da ne moremo storiti večje usluge sveti katoliški Cerkvi, papežu in prihodnjim rodovom.
Zato se držimo vsega, kar je Cerkev vseh časov verovala in izvajala v veri pred vplivom modernističnih koncilov: v moralnem redu, liturgiji, katekizmu, v duhovniški formaciji, v cerkvenih ustanovah in vsem, kar je kodificirano in zapisano v knjigah. Tako čakamo, da prava luč Izročila razblini temo, ki temni nebo večnega Rima.
Če bomo delali tako, naj bomo po božji milosti in s pomočjo Blažene Device Marije, svetega Jožefa in svetega papeža Pija X., prepričani, da bomo na ta način ostali zvesti Rimokatoliški Cerkvi, kakor tudi vsem naslednikom sv. Petra in tako bili »fideles dispensatores mysteriorum Domini Nostri Jesu Christi in Spiritu Sancto« (zvesti oskrbniki skrivnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa v Svetem Duhu). Amen.
Rim, 21. november 1974, na praznik Marijinega prikazanja v templju
+ Marcel Lefebvre
Komentarji
Objavite komentar