O razvoju karakterja pri otroku

Dragi prijatelji in dobrotniki,

Živimo v času, ko se nenehno spreminjajo moralni standardi (npr. kdo bi si lahko pred 100, 50 ali celo 20 leti zamišljal,
da se bo razpravljalo o definiciji zakonske zveze!) Glavni razlog, da se danes to dogaja je načelo, da vlada večina; kar želi večina početi, to postane moralni zakon. Ali nas pa vsaj prepričujejo, da je potrebno, da nas je v oblikovanju ljudskega obnašanja vodi izključno ekonomija ali biologija ali psihologija.

Tako presoja posameznika o tem, kaj bo najbolj doprineslo k njegovi dobrobiti in koristi družbe, postaja zadnja v razsojanja v moralnih zadevah. To je seveda samo moderna inačica satanove laži: »Postali boste kot Bog, ko spoznate dobro in zlo.« Izobraževalna politika vsakega obdobja odraža filozofijo časa in zato danes nimamo niti omembe vzvišenih verskih zapovedih: »naredi« ali »ne delaj tega…« Namesto tega se človeški um časti kot idol in vztraja, da je za vse dovolj znanje in razsvetljenost. Intelektualni razvoj, testi in merjenja te individualne razlike pridobivajo vso pozornost, medtem ko se izgrajevanje karakterja in volje v glavnem povsem zanemarja.

Sadovi take politike so obilni: nemoralni in amoralni pogoji, kateri se promovirajo in pospešujejo, povečevanje brezzakonja in kriminala in uporniška svoboda naše mladine, če naštejemo samo nekatere. Rešitev te moralne zagate je mogoče najti samo v religiji, kot je poudaril papež Pij XI. v svoji encikliki o krščanski vzgoji mladih:

»Neurejena nagnjenja je potrebno odpraviti, za dobra nagnjenja je treba opogumljati od najbolj zgodnjega otroštva. Nadvse pomembno pa je, da mora biti um razsvetljen in volja ojačana z nadnaravno resnico in s sredstvi milosti, brez teh je nemogoče kontrolirati zle nagone, nemogoče doseči popolno in celovito vzgojo, kakršno želi Cerkev, katero je Kristus tako bogato obdaril z Božanskim naukom in z Zakramenti, učinkovitimi sredstvi milosti.«

Da bi obvladali to moralno dilemo, je pomembno, da začnemo graditi trdne temelje, kar je poznano kot oblikovanje karakterja. Beseda »karakter« izhaja iz grške besede in pomeni instrument za graviranje ali vrezovanje. Karakter je skupek vseh kvalitet (oz. lastnosti), ki so vgravirane v dušo in ki so postale sestavni del človeka. Karakter je življenje, kateremu vlada princip ali z drugimi besedami popolnoma izoblikovana volja. Razvoj karakterja pri otrocih mora biti najvišji cilj duhovnikov, staršev in učiteljev. Papež Pij XI. opisuje to v zgoraj omenjeni Encikliki:

»Zato je resnični kristjan, proizvod krščanske vzgoje, nadnaravni človek, ki razmišlja, presoja in stalno ter dosledno deluje v skladu s pravilnim razumom, ki ga je razsvetlila nadnaravna luč Kristusovega primera in nauka; drugače rečeno, da uporabimo moderen izraz, pravi in dovršeni karakterni človek. Kajti ni namreč vsaka vrsta doslednosti in trdnosti obnašanja, utemeljena na subjektivnih principih tista, ki napravi pravi karakter, ampak je to samo tista doslednost, ki sledi večnim principom pravice, kot je moral priznati celo poganski pesnik, ko hvali enega in istega človeka, ki je pravičen in ima trdne namene«.

Zaradi tega mora biti karakter od naših najzgodnejših let v središču izobraževalnega načrta. Če se izoblikuje pri otroku, bo ta, ko pride v kritična leta, pripravljen odgovoriti na poziv višjih vzpodbud, na katere je reagiral tolikokrat prej. Če se karakter ne izoblikuje, potem lahko pričakujemo propad. Posamezniki in celi narodi morejo propasti, ne zaradi pomanjkanja znanja, ampak zaradi pomanjkanja primernega obnašanja, kot razlaga papež Pij XI.:

»… posebno pri mladih so zle prakse posledica ne toliko nevednosti (neznanja intelekta), kot šibke volje, ki je bila izpostavljena nevarnim priložnostim, ni pa bila podprta s sredstvi milosti.¨

Čeprav je milost vsemogočna, nas ne osvobaja naše dolžnosti, da razvijemo do najvišje stopnje naravne moči karakterja, za katerega so mladi sposobni. Duhovniki, starši in učitelji morajo v mladih prebuditi osvajalski duh. Obstaja plemenitost, ki leži v njihovih dušah, morda uspavana toda nikoli mrtva. Če želimo, da osvojijo bitko za krepost te plemenitosti, jih je potrebno vzpodbujati in podpirati.

Da bi jim pri tem lahko pomagali, je pomembno gojiti primerno pozornost za oblikovanje dobrih navad pri mladih. Naš karakter je vsota pridobljenih navad, ki so dodane našemu naravnemu temperamentu.

Torej, vzgoja karakterja je v glavnem oblikovanje navad. Zato morajo starši in učitelji neumorno vztrajati pri preprečevanju oblikovanja slabih navad; ker take navade slabijo voljo in povzročajo nesreče.

Oblikovanje slabih navad se dogaja s tako lahkoto, da je potrebno zelo mnogo časa, da, oseba uvidi, da je zasužnjena z njimi. Navade ne nastanejo v trenutku niti se jih ne znebimo v trenutku. Toda v vsakem trenutku jih lahko pričnemo utrjevati ali pa slabiti. Dela (dejavnosti) razvijajo navade, a navade oblikujejo karakter, medtem ko karakter določa usodo. Deček, ki je pri štirinajstih letih grob, sebičen in žaljivo glasen, bo te navade najverjetneje zadržal tudi kot odrasel moški. Mnogi psihologi potrjujejo, da se v povprečju navade oblikujejo od tretjega pa tja do štirinajstega leta. Če je temu tako, potem so starši dolžni zgodaj pričeti navajati otroke na vse tisto, kar bo oblikovalo osnove njihovega karakterja, ki bo njihova zaščita, ko bodo prehajali skozi ogenj in vodo mnogih skušnjav in preizkušenj, svojstvenih za adolescenco.

Delo oblikovanja karakterja se mora pričeti s predšolskim otrokom. Vsak dan posebej se v življenju malega otroka formira in določa njegova prihodnost. Dobre navade spodobnosti obnašanja za mizo ter govorjenja imajo pomembno vlogo v oblikovanju njegovega karakterja, prav tako kot dobre higienske navade, urejenost in navade pri igri. Še bolj pa so pomembne tiste splošne moralne navade, ki se morajo izoblikovati že zgodaj.

Med njimi so: iskrenost, resnicoljubnost, temelj karakterja; spoštovanje staršev in avtoritete; sodelovanje z drugimi; občutek odgovornosti; sočutje in usmiljenje, občutek za neomadeževanost, tako pomemben za prikladno urjenje v čistosti.

Med najpomembnejšimi navadami, katere je treba oblikovati pri otrocih je, da jih naučimo umerjenosti in brzdanja v njihovih željah. Ne gre za prikrajševanje veselja in zadovoljstva, s katerima mora biti izpolnjeno otroštvo. Pa vendar se morajo naučiti, da nihče ne more izpolniti vseh njihovih želja, kajti tisti, ki se tega ne nauči, bo kasneje v življenju nesrečen, ker ne bo mogel dobiti vsega, kar mu poželi srce.

Otrok, kateremu se ustreže v vsaki muhi in kaprici, bo navajen popustiti vsaki lastni zahtevi in ne bo okleval odriniti na stran tudi moralne ozire, če stojijo na poti zadovoljevanja čutnih nagonov. Po drugi strani pa, če se otroci naučijo zadrževati se, bodo razvili osnovno navado, ki jim bo pomagala reči ne, kadar jih bodo ta-isti čutni nagoni privedli v skušnjavo.

V današnjem svetu ni težko opaziti nujno potrebo po vzgoji navade samokontrole pri otrocih. Pred leti je nadškof John Spalding s tem v zvezi pozval matere: » O, matere, katerih ljubezen je najboljša od vseh ljubezni, kar jih je vsak od nas spoznal, utrdite svoje sinove in vzpodbudite jih, pa ne za tekanje za bogastvom, ampak na strmo in ozko pot, na katerem se bodo s samoobvladovanjem in poznavanjem samih sebe, povzdignili k Bogu in vsem vzvišenim stvarem.«

Starši morajo spodbujati svoje otroke na tisto, kar je neki škof imenoval »strategijo Svete vojne«. Oni so v tem lahko uspešni, če redno poučujejo svoje otroke, da se odrečejo določeni priljubljeni hrani, da potrpijo neko malo bolečino ali da junaško premagajo lenobo. Te stvari jih bodo pripravile in naučile duhovnega urjenja in jih bodo utrdile za duhovno vojno, ki besni proti vsem nam. Če pa starši nikoli ne naučijo otrok odrekanja dopuščenih zadovoljstev, kako bodo imeli moč zoperstaviti se zadovoljevanju nedovoljenih želja.

Niti ni težko v otrocih vzbuditi navdušenja za taka mala dela odrekanja. Nekateri otroci začetku morda godrnjajo, posebej če so šele na začetku oblikovanja dobrih navad, toda, ko pričnejo doumevati princip, da ne delajo vsega, kar jim je všeč, ampak delajo tisto, kar je prav, jim bo prav kmalu postalo zanimivo delati ta mala »junaška dejanja« kot nekaj dobrega za razvoj njihovega karakterja. Samokontrolo se jim mora predstaviti kot dejanje rasti, moči, svobode; mora jim biti jasno, da je navidezno samoobvladovanje samo korak proti bolj vzvišenemu življenju. Potrebno jim je pokazati, kako postopno urjenje v malih stvareh gradi moč volje in kako vsak dosežek samo-obvladanja v nekem trenutku življenja napravi boj lažji v vseh drugih njegovih delih. V delu samodiscipline in bitke za nadzor naše čutne narave je napad najboljša obramba naše vzvišene narave.

Urjenje otrok na tak način jim daje predstavo resnične svobode, ki je uživanje naših prednosti brez prekoračitve meje pravice lastne duše, naših bližnjih ali Boga. Otroke je treba naučiti, da ostanejo poslušni vodilu, ne pa svojim nagonom. Samo tako bodo našli resnično srečo v tem življenju in nekoč v večnem.

Iskreno vaš v skrivnostnem Telesu Kristusovem,

p. John D. Fullerton