Petdeset let nove maše – obnova ali opustošenje?

Dragi prijatelji, dobrotniki in dragi verniki!

3. aprila A.D. 1969 je papež Pavel VI. objavil Novus Ordo Missae, novi red maše (skrajšano imenovan: nova Maša).
Tega usodne dne je bil obeležen epohalni (zgodovinski) preobrat v Katoliški Cerkvi. Tako je papež radikalno spremenil obraz Cerkve, prvenstveno v sv. liturgiji. Ne zabeležena novost nove Maše ni ušla častilcem sv. liturgije. Skupinska usmerjenost k Bogu pri darovanju sv. Maše je bila zamenjana z obratom duhovnika in vernikov k »mizi«, da bi se obeležila »Gospodova večerja«. Svečani obredi, ki so dihali podrobnosti strahospoštovanja, svetosti in misticizma in so se doživljali kot prodor Nebeškega v to minljivost, so odstopili mesto hladni, trezni preproščini, ki spominja na neko posvetno dogajanje v večnamenski dvorani. Namesto boga je naenkrat v središču pozornosti človek.

Češčenje Boga ali kult človeka? Mnogi ljudje so si zaprepadeni postavljali to vznemirljivo vprašanje. Govorilo se je o katastrofi, ki je neizogibno pripeljala do propada. Ali se dramatične bojazni tedaj zaskrbljenih sodobnikov uresničujejo? Seveda je to vprašanje zelo zapleteno in nabito s čustvi. No, petdeset let časovnega odmika omogoča, da mirno preučimo stvari. In to je nujno, ker gre končno za biti ali ne biti Cerkve. Tukaj se bomo omejili na glavne točke kritike, ki se neprestano ponavljajo že 50 let. Globljo in popolnejšo analizo bomo pustili za drugo priložnost. Obstajajo liturgični, dogmatski in pastoralni razlogi, ki jih je treba v presoji nove Maše razkriti:

Liturgični razlogi

Poreklo nove liturgije – gre za »novo stvaritev na zeleni mizi«, ki je diametralno nasprotno zakonom razvoja liturgije. V času Cerkvene zgodovine ni bilo nikoli liturgične »fabrikacije po tekočem traku«.[1] Vsak obred je nastal po »navdihu Svetega Duha, ki vedno pomaga Cerkvi do konca sveta«[2] in se razvija skozi stoletja. Cerkev je, o tem ni dvoma, živ sklop udov. In v stvareh, ki se tičejo sv. liturgije, Cerkev raste, se razvija in napreduje ter se prilagaja potrebam in okoliščinam časa, toda vedno tako, da ostane njen nauk cel in nedotaknjen.[3] Drugi Vatikanski koncil je opozoril na revolucionarne zahteve povsem nove liturgije: » Naj se končno ne uvajajo novosti, če to ne zahteva resnična in gotova korist Cerkve z previdnim vztrajanjem, da nove obredne oblike organsko rastejo iz obstoječih.«[4]

Toda to svarilo je bilo izgubljeno v vetru, kot je kardinal Ratzinger venomer dokazoval leta A.D. 1989: »To, kar se nam je po koncilu v veliki meri zgodilo, pomeni nekaj povsem drugega: liturgija je zamenjana z narejeno liturgijo. Prešlo se je iz živega procesa rasti in obstoja v narejeni obred. Nič več se ni hotelo nadaljevati z organsko rastjo in dozorevanjem, ki je živelo stoletja, ampak na mesto tega -- po vzoru tehnične proizvodnje – postaviti narejen plitek proizvod trenutka. Gamber[5] se je temu ponarejanju uprl z budnostjo iskrenega preroka in neustrašnega pravega pričevalca… Liturgična reforma je v svojem konkretnem uresničenju vse bolj odstopala od najglobljega izvirnega bistva liturgije. Rezultat ni preporod, ampak opustošenje«.[6]

2. Dogmatski razlogi

»Glavni ugovor zoper Novus Ordo Missae Pavla VI. je, da pomanjkljivo izraža Katoliško vero«.[7] Kardinala Ottaviani in Bacci v svoji kritiki poudarjata: »Novus Ordo Missae predstavlja presenetljivo oddaljitev od Katoliške teologije o sveti Maši. Novus Ordo Missae je takšna, da more v mnogočem zadovoljiti tudi najnaprednejše protestante. Iz celotne liturgije sv. Maše se želi napraviti »tabula rasa«.[8] V bistvu se zbližuje s protestantsko liturgijo, ki je uničila žrtev sv. Maše.[9]

3. Pastoralni razlogi

Že leta A.D. 1969 se kardinala Ottaviani in Bacci pritožujeta nad razdiralnimi pastoralnimi posledicami liturgične reforme. To je pripeljalo do »popolne zmede in nepoučenosti vernikov, ki že kaže znake nemarnosti in očitnega odpada od vere. Pri večini klera se to kaže kot mučna kriza vesti, o čemer imamo številna vsakodnevna pričevanja.«

Trditev Msgr. Lefebvra: »Nova Maša izhaja iz krivoverstva in vodi v krivoverstvo«, se je strašno potrdila v poslednjih 50 letih. Večina Katoličanov je izgubila vero in nimajo pojma o sv. Maši, o duhu klanjanja in žrtve.

Po raziskavi, izvedeni s spodbudo »Kirchentaga« v Münchnu leta A.D. 2010 je več kot 90% Katoličanov izjavilo, da ne obstaja nobena razlika med Katoliško Mašo in protestantsko Gospodovo večerjo. Rušilna kriza vere se zrcali tudi v neustavljivem padanju nedeljskih obiskov sv. Maše. Na Dunaju redno prisostvujejo pri sv. Maši samo še 3% Katoličanov, v Franciji samo še 1,8%!

Žrtev ali gostija?

Na žalost je opustošenje, o katerem govori kardinal Ratzinger, prodrlo v samo bistvo Krščanstva, ki se sestoji v nasledstvu Kristusa, kot je sv. Pavel lepo opisal v Fil 3,10: »… da bi spoznal Njega in moč Njegovega vstajenja ter delež pri Njegovem trpljenju…«

Že desetletja je moč opazovati poskuse modernih teologov, da potisnejo vse, kar spominja na križ in žrtev in da to izbrišejo iz liturgije. Papež Pij XII. je z zaskrbljenostjo gledal na ta razvoj in je ga želel energično zaustaviti: » Ker je Njegovo strašno trpljenje glavna skrivnost, iz katere izvira naše odrešenje, je v skladu s Katoliško vero, da prav to trpljenje postavimo v kar največjo svetlobo, ker je ono središče češčenja Boga, medtem ko evharistična žrtev vsak dan predstavlja in obnavlja to trpljenje in vsi zakramenti so najtesneje povezani s križem«.

Žal so opozorila modrega papeža izgubljena v vetru. Prišla je nova Maša, kateri manjka njeno bistvo: odvisno, kako se daruje, pojem žrtve je delno ali popolno ukinjen. To je resnično najslabša stvar, ki se lahko zgodi, posebno v današnjem času, ki se imenuje »družba zabave in Wellness Cerkev«[10]. Kako bi lahko Katoličan nosil svoj vsakodnevni križ, obvladal življenjske težave in zatem še živel krepostno življenje, če v sv. Mašni daritvi ne najde poživitve in hrane? Na kakšen način bi posebno duhovniki in redovniki morali darovati žrtveni dar svojega omrtvičenega življenja, če se vsakodnevno ne združijo z Božanskim žrtvenim Jagnjetom, da se predajo za Slavo Božjo in rešenje duš? Se je tu sploh potrebno čuditi krizi identitete in izumiranju posvečenega življenja?

Ali današnji pretresljivi zlom v Cerkvi - vse od strahotnih škandalov – nima najglobljega vzroka v liturgičnem opustošenju?

Skrivnost trpljenja in vstajenja

Ljubimo našo tradicionalno liturgijo, ki edina more na ruševinah propada obuditi Krščansko civilizacijo. Radi se združujmo z žrtvovanim Jezusom, prepustimo mu vse skrbi, da bi tudi sami mogli izkusiti moč vstajenja v nas. Umiranje in vstajenje s Kristusom je bistvo krščanskega življenja, kot tudi sv. Maša. Tisti, ki se žrtvuje z Njim, se bo najintimneje povezal z Njegovim vstajenjem.

V sveti Evharistiji prejemamo preobraženega Odrešenika v Njegovi skriti Slavi, ki nas izpolnjuje s svojo radostjo, močjo in Nebeško tolažbo. V tem smislu vam voščim milosti poln in blagoslovljen vstajenjski čas.

Z duhovniškim blagoslovom,

p. Stefan Frey, poglavar Distrikta

[1] Klaus Gamber. Ritus modernus, str.63sl; Fragen an die Zeit, Pustet, A.D. 1989 str. 94-108

[2] Papež Pij XII., Mediator Dei, str.št. 61

[3] Papež Pij XII., Mediator Dei, str.št. 59

[4] Drugi Vatikanski zbor, Sacrosantum Concilium, str. 23

[5] Msgr. Klaus Gamber (A.D. 1919–1989) je bil nemški Katoliški liturgist.

[6] Kardinal Ratzinger v svoji oceni Klausa Gambera v: W. Nyssen, Simandron – der Wachklopfer, A.D. 1989

[7] Georg May, Die alte und die neue Messe

[8] Nepopisan list

[9] Kardinala Ottaviani in Bacci, Kratek kritični pregled Novega reda Maše

[10] Besedo wellness je mogoče prevajati kot dobro počutje ali kot niz dejavnosti, s katerimi človek dosega takšno stanje. T.i wellness centri ponujajo masaže in razna druga razvajanja za telo…