Obstaja
niz »nesumljivih« pričevalcev, ki potrjujejo to, kar se je zgodilo
z liturgično reformo. Oni z izjemno odločnostjo kažejo na
protestantizacijo Katoliške Maše, ki je postala tako podobna
protestantski Gospodovi večerji, da se more poistovetiti z njo.
1.
Julien Green
Slavni
pisatelj in spreobrnjenec Julien Green piše v svoji knjigi »Ce
qu'il faut d'amour à l'homme« (A.D.
1978) ob prenosu Katoliške Maše na francoski televiziji, katerega
je gledal skupaj s svojo sestro Anno:
»To,
kar sva z Anno odkrila, je bila povsem groba imitacija anglikanskega
bogoslužja, ki sva ga poznala iz najine mladosti. Stari protestant,
ki je bil v meni uspavan v Katoliški veri, se je nenadoma prebudil
med očitno in absurdno prevaro, ki nama jo prikazoval ekran. Ko je
bila ta čudna ceremonija pri koncu, sem preprosto vprašal svojo
sestro: »Zakaj sva se spreobrnila?« Isti trenutek sem dojel, s
kakšno spretnostjo se Cerkev spreminja iz enega verovanja v drugo….
Priznavam avtoriteto papeža in misel, da bi zapustil Cerkev bi mi
resnično pognala strah v kosti. No, ostajam zvest svoji izpovedi
vere iz leta A.D. 1916 in se od tega ne odmaknem niti za ped.«
2.
Jean Guitton
Dolgoletni
prijatelj Pavla VI. je v radijski razpravi 19.12.1993 izjavil, da je
papež namerno želel ukiniti iz Maše vse, kar bi moglo vznemiriti
protestante.[1]
»Namera
Pavla VI. v pogledu liturgije, v pogledu na to, kar se običajno imenuje
sv. Maša, je obnoviti Katoliško liturgijo na tak način, da se
popolnoma poistoveti s protestantsko liturgijo. Ponavljam: Pavel VI.
je napravil vse, kar je bilo v njegovi moči, da približa Katoliško
Mašo ( z oddaljevanjem od Tridentinskega zbora) protestantski
Gospodovi večerji. Ne mislim, da sem se zmotil v trditvi, da je
namen Pavla VI. in nove liturgije, ki nosi njegovo ime, bil iskati
pri vernikih več sodelovanja pri Maši, dati več prostora Svetemu
pismu in manj prostora za vso tisto…. nekateri bi rekli magijo,
drugi bi rekli substanciacijo, odvisno od tega, kar izhaja iz
Katoliške vere. Z drugimi besedami, Pavel VI. je pokazal ekumensko
namero izbrisati ali popraviti ali vsaj oslabiti vse, kar je preveč
katoliško pri Maši v tradicionalnem smislu in približati Mašo,
ponavljam, kalvinistični večerji.«
3.
Prof. Hermann Sasse
Hermann
Sasse, mednarodno poznani luteranski teolog, je zapisal v svoji
knjigi »Corpus Christi« o novi Maši v Katoliški Cerkvi:
»
Novus Ordo Missae je praktično uničil staro mašo. Celo resnična
navzočnost se naenkrat ne zdi več samoumevna. (…) Največja
liturgija zahodnega sveta je brezobzirno uničena. Kajti to, kar se
danes slavi kot Maša, ni več oltarni zakrament. Oltar se nahaja
prazen nekje v ozadju, če je sploh še tam. Spredaj stoji miza z
novim obhajilnim in darovanjskim obredom. Nihče ne ve, kaj se
dogaja. Namesto Maše, ki je rasla skozi stoletja, obstaja proizvod
liturgičnega umetnega delovanja, ki je prekletstvo vsake moderne
cerkve. (…) Svetoval sem svojim katoliškim prijateljem, naj
skličejo evharistični kongres v Melbournu leta A.D. 1974 z geslom:
Rešite zakrament.«
(…)
Toda sedaj doživljamo nekaj, kar opazujem z največjim začudenjem:
Ukinjanje
oltarje v katoliških cerkvah in uničenje Maše. Ko je nekoč
katoličan vstopil v svojo cerkev, je najprej zagledal oltar in luč,
ki mu je takoj razodela, da je tam Gospod. Danes vidi prazno mizo in
mora z naporom poiskati mesto na nekem stranskem oltarju, kjer je
shranjeno Najsvetejše (Sanctissimum). »Vzeli so mojega Gospoda in
ne vem, kam so Ga položili.« To pritožbo sem v pismu predložil
vodilnemu katoliškemu cerkvenemu časopisu. Vem, kaj je ta sprememba
pomenila za katoliški narod. To je najobčutljivejša demonstracija
velike revolucije, ki se je zgodila v Rimokatoliški Cerkvi v
današnjih dneh. Poznam mnogo katoličanov, običajne ljudi in
izobražence, ki zvesto izpolnjujejo svoje nedeljske obveznosti, toda
v svoji cerkvi se ne počutijo kot doma. Žalujejo za svojo cerkvijo.
Nek star učitelj, eden od stebrov v svoji župniji, mi je s solzami
v očeh dejal: »Ne zanima me ta cerkev. Želim samo rešiti svojo
dušo.« V Melbournu so verni katoličani zahtevali, da se vsaj
občasno v katedrali daruje stara latinska Maša. To je bilo
zavrnjeno. Edina izjema je, da se v jutranjih urah bere ena Maša v
latinščini, ampak to mora biti prevod nove Maše. Mi, ki nismo
katoličani, moremo samo zbegano opazovati, kako je Zwingli
povzdignjen na čast oltarja.
4.
J. R. R. Tolkien
Britanski
pisatelj in avtor Gospodarja prstanov, ene od najuspešnejših knjig
prejšnjega stoletja je bil vse življenje predan katoličan,
navdihnjen z globoko ljubeznijo do sv. Oltarnega Zakramenta. Zelo je
trpel zaradi liturgične reforme, ki jo je večkrat kritiziral v
svojih pismih. Verodostojni vir pravi, da je Tolkien jokal med Mašo,
ko je bil uveden novi obred. Umrl je le malo kasneje, leta A.D. 1973.
Svojemu sinu Michaelu govori o post koncilskih novotarijah:
»Dobro
vem, da meni in tebi Cerkev, ki je bila najino zatočišče, sedaj
večkrat izgleda kot past. Ne obstaja drugo mesto, kamor bi lahko
odšla… Mislim, da se ne more storiti nič, razen moliti za Cerkev,
za Kristusovega namestnika, za nas same. (Humprey Carpenter, Unwin,
A.D. 1990, Pisma
J.
R. R. Tolkiena, 306/1967).
5.
Pastor Michel Viot
Bivši
luteranski škof Michel Viot, ki je bil predsednik Luteranskega
konzistorija v Parizu in član Nacionalne velike lože Francije, je
danes katoliški duhovnik. Preden se je spreobrnil, je bil naprošen,
da navede razliko med staro in novo Mašo. Njegov odgovor je bil:
»Hvala
vam, ker ste postavili tako važno vprašanje, ker je to odigralo
važno vlogo v reformaciji v začetku 16. stoletja. Želim vam dati
jasen odgovor. Monsignor Lefebvre je dobro prepoznal sporno vprašanje
in se ni zmotil. Seveda ne simpatiziram z njim, ampak moram priznati,
da je dobro uvidel. Mi, protestanti enoglasno menimo, da Maša ni
obnavljanje Kristusove žrtve na Križu in da duhovnik ne more
ponovno žrtvovati Telo in Kri Jezusa Kristusa. Odvratno bi bilo
verjeti,
da
se more ponoviti tisto, kar je v zgodovini odrešenja edinstveno in
popolno. Velika je zasluga novega Orda Pavla VI., ki je to
izpostavil.
(Una
voce, A.D. 1985)
6.
Pater Joseph Galineau
Celo
eden od članov sveta, ki je ustanovil novo Mašo, je odkrito
priznal, da nasilne intervencije niso reformirale rimski obred, ampak
so ga uničile.
V
zvezi s tradicionalno Mašo je rekel:
«V
primerjavi z Mašo, ki jo imamo sedaj, niso različne samo besede,
melodije in nekatere kretnje; resnici na ljubo, gre za drugo
liturgijo Maše. To je treba povedati jasno in nedvoumno: rimski
obred, kakršnega smo poznali, ne obstaja več. Uničen je.
[1]
To
je potrjeno tudi z dejstvom, da je papež Pavel VI. povabil 6
protestantskih pastorjev k sodelovanju sestavljanja nove Maše.
Obstaja znana fotografija, kjer se nahaja papež skupaj s to
šesterico protestantskih duhovnikov. Eden od njih, Max Thurian iz
Taizeja je kasneje izjavil: »V resnici ni potrebno ničesar takega,
kar bi v prenovljeni Maši motilo evangeličanske protestante«.
Kasneje je bil posvečen v kat.
duhovnika, ne da bi se prej odrekel protestantizmu.
Komentarji
Objavite komentar