Karmelska Škapulirska bratovščina

16. julija A.D.1251 se je na Angleškem v mestu Cambridge prikazala Mati Božja Simonu Stock, generalnemu predstojniku karmelskega reda.
Ta svetnik je neprestano prosil Marijo varstva za svoj, takrat zelo preganjani red. Pri tej prikazni mu je preblažena Devica pokazala škapulir, ki ga je nosila v roki in rekla: »Ljubi sin, vzemi ta škapulir svojega reda, znak moje bratovščine, tebi in vsem karmeličanom znak posebne milosti. Kdor s tem škapulirjem umrje, ne bo trpel večnega ognja. To je znamenje zveličanja, varstvo v nevarnosti, zveza miru in večne obljube.« Enainsedemdeset (71) let potem se je Marija zopet prikazala papežu Janezu XXII. Priporočila mu je karmelski red in je obljubila, da bo članom tega reda pomagala tudi v Vicah, Devica jih bo tolažila in jih kolikor mogoče hitro, zlasti v soboto po smrti rešila iz Vic. Papež Janez XXII. je to sporočil vsemu svetu v svojem pismu z dne 3. marca 1322. Dve veliki milosti sta torej obljubljeni članom karmelske bratovščine: 1. večno zveličanje, 2. hitra rešitev iz vic. Kdor hoče biti deležen prve obljube, mora biti član karmelske bratovščine, stalno nositi njen škapulir — ali njeno svetinjo — truditi se mora za krščansko življenje in ob času smrti v resnici nositi škapulir ali svetinjo karmelske bratovščine. S tem ni rečeno, da so zveličani samo oni, ki so člani karmelske bratovščine, dano jim je le zagotovilo stanovitnosti d« konca — kar je posebno milost — če bodo kot člani te bratovščine živeli po njenih pravilih. Kdor hoče biti deležen tudi druge milosti, to je skorajšnje rešitve iz vic, mora poleg prejšnjih pogojev ohraniti stanovsko čistost in, če zna brati, vsaki dan moliti male dnevnice Matere Božje. Kdor pa ne zna brati, mora pa natanko držati vse cerkvene poste in se poleg tega ob sredah in sobotah vzdržati mesnih jedi. Cerkvene — to je zapovedane — poste mora držati tudi oni, ki moli dnevnice Matere Božje. Ker pa je molitev dnevnic prebl. Dev. Marije in zdržnost od mesa ob sredah in sobotah v naših razmerah zelo težka dolžnost, imajo oni duhovniki, ki imajo pravico sprejemati v bratovščino, tudi pravico te dolžnosti spremeniti v druga dobra dela. Vsak spovednik pa ima pravico obveznost zdržnosti od mesa premeniti v kako drugo dobro delo. Pri nas ima župnik pravico sprejemati v Karmelsko bratovščino. Na podlagi prej omenjenega pooblaščenja spreminjam vsem, ki jih bom sprejel v Karmelsko bratovščino, dolžnost moliti Marijine dnevnice in zdržnost mesa ob sredah in sobotah v toliko, da mesto tega molijo vsak dan pet očenašev in pet češčenasimarij. Tako so do sedaj v Tržiču delali g. župniki in naj tudi ostane.

Kdor sprejme škapulir karmelske bratovščine, postane član iste bratovščine. Pri sprejemu mora vsak sprejeti škapulir, kasneje pa mesto tega lahko nosi škapulirsko svetinjo. Le prvi škapulir mora biti blagoslovljen in podeljen od za to pooblaščenega mašnika, kasneje si lahko vsak ud te bratovščine sam nadene neblagoslovljen škapulir. Odpustki za člane škapulirske bratovščine so ti-le: Popoln odpustek —; pogoji: spoved, obhajilo, molitev v namen Sv. očeta —; 1.) Na dan sprejema. 2.) 16. jul. na praznik škapulirske M. B. 3.) Ob smrtni uri, če pobožno kličemo ime Jezus in prejmemo zakramente. 4.) 15. nov.,, ko se obhaja spomin vseh umrlih članov bratovščine, takrat je treba obiskati bratovsko kapelo. 5.) Poleg teh dni morejo udje te bratovščine pod navadnimi pogoji prejeti popolne odpustke še 2. in 4. febr., 19. in 25. marca, veliki četrtek, o Veliki noči, na praznik varstva sv. Jožefa ali v osmini, na vnebohod, 5., 16. in 25. maja, 2. julija, 16. julija ali v osmini, 20. in 26. julija, 7. in 15. avg., v nedeljo po Marijinem Vnebovzetju, 27. avg., 8. Sept., 15. okt. ali v osmini, 15. nov., 21. nov., 24. nov., 8. dec., o božiču in v enem dnevu 40 urne pobožnosti. Milosti karmelske bratovščine so res tako velike in o/bilne, da bi bila res ogromna škoda za vsakega vernika, ki bi ne bil član te bratovščine. Vabim torej vse, ki še niste njeni člani, da se vpišete, zlasti pa posebno one, ki so že toliko dorasli, da morejo vsaj nekoliko umevati in izpolnjevati njene dolžnosti, torej vsaj vse otroke, ki so dopolnili že deseto leto.

KARMELSKA MATI BOŽJA

God: 16. julij

Karmel v hebrejskem jeziku ta beseda pomeni 'sadovnjak' je gorski hrbet med Sredozemskim morjem in Jezreelsko ravnino v Palestini. Goro Karmel poznamo že iz Svetega pisma stare zaveze. Tam gori se je prerok Elija boril za češčenje Jahveja, pravega Boga judovskega izvoljenega ljudstva. »Doklej boste omahovali na dve strani?« je vprašal svoje neverne rojake. »Če je Jahve Bog, hodite za njim; če pa je Baal /pogansko božanstvo/, hodite za tem.« A ljudstvo mu ni nič odgovorilo. Jahve, Izraelov Bog, je pokazal svojo moč s tem, da je sprejel Elijevo daritev, medtem ko Baal daritve svojih svečenikov ni sprejel.

Ob koncu 11. stoletja, ko so križarji, krščanski vitezi iz raznih evropskih dežel, iztrgali Sveto deželo Palestino iz rok muslimanskih Arabcev, so se na Karmelu naselili Mariji posvečeni puščavniki. Ti karmelski menihi so se čutili duhovno povezane s prerokom Elijem.

Začetno organizacijo je kar melskim puščavnikom dal sveti Bertold, pravila pa jim je določil v začetku 13. stoletja Albert, latinski patriarh v Jeruzalemu. Pred muslimanskim pritiskom so se karmelski puščavniki morali umakniti v Evropo, kjer je red kmalu pognal korenine in papež Honorij III. ga je leta 1228 potrdil. Leta 1250 se je Marija prikazala sv. Simonu Stocku, šestemu vrhovnemu predstojniku karmeličanov: v rokah je držala škapulir ter rekla: »Kdor koli pobožno umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan.«

Omenjeni škapulir je pri redovnikih (karmeličanih ti pri nas nimajo nobenega samostana) in redovnicah (karmeličankah na Slovenskem imajo svojo hišo v Sori pri Medvodah in v Mirni Peči pri Novem mestu) del pravega redovnega oblačila, pri laikih (tretjerednikih) pa sta to dva kvadratna kosa blaga, okrašena s podobo karmelske Matere božje, povezana med seboj s trakovoma tako, da en kos visi na prsih, drugi na hrbtu, nameščena pod obleko. Nevedni ljudje škapulir enačijo z nekakšnimi 'amuleti', čarobnimi, magičnimi sredstvi, ki naj bi človeku sama po sebi prinašala 'srečo in varstvo'. Za pravilno poučenega vernika pa je škapulir samo znamenje in neka zunanja opora, da se spominja svoje posebne posvetitve Materi božji in ga to v skušnjavah in težavah nagiblje k zvestobi in prizadevanju za svetost življenja.

Karmelska bratovščina je bila dolga stoletja med najbolj dejavnimi, živa pa je tudi še danes. Že v 14. stoletju so obhajali poseben praznik Karmelske Matere božje. Na koledar je uvrščen 16. julija, na spominski dan podelitve škapulirja sv. Simonu Stocku. Vsebino tega spominskega dne povzema mašna prošnja: »Dobri Bog, na Karmelski gori si že v stari zavezi usliševal molitve prerokov, v novi zavezi pa si jo izbral za kraj češčenja božje Matere. Marijina materinska priprošnja naj tudi nam pomaga, da se bomo z molitvijo dvigali h Kristusu, tvojemu Sinu.«

Na današnji dan godujejo tiste, ki jim je ime Karmela ali Karmen, kar je skrajšana oblika španskega imena Mana del Carmen. Ime Karmen nekateri razlagajo kot simbolično: izviralo naj bi iz latinske besede carmen, ki pomeni pesem.

Vrh obrazca

Dno obrazca

Zaslužno je samo to, kar se ne zgodi zaradi plačila. Z Bogom ni mogoče sklepati kupčij niti zase niti za koga drugega. Bogu more biti všečno samo to, kar se zgodi zaradi njega.

(sv. Edith Stein)

16. julija v Katoliški Cerkvi praznujemo god karmelske Matere Božje.

Praznik naj kristjane spodbuja k hvaležnosti za Božje dobrote, dosežene po Marijini priprošnji. Spominja naj tudi na resnico, da Marija ne zapusti nikogar, ki jo zvesto časti, se zateka v njeno varstvo in jo posnema v dejavnem življenju.

Karmelski Materi božji so v Sloveniji posvečene tri župnijske in štiri podružnične cerkve.

Nastanek karmeličanske družine

Ob koncu 11. stoletja so križarji Sveto deželo iztrgali iz oblasti muslimanov. Krščanska vlada se je tod obdržala vse 12. stoletje in se umaknila šele v 13. stoletju. Med tem časom je tudi v Palestini zacvetela ustanova posebej Mariji posvečenih »eremitov« (puščavnikov), kakršna je bila še prej razširjena med latinskimi kristjani v Evropi. Posebna skupina teh puščavnikov se je naselila na pobočjih gore Karmel, nedaleč od grškega samostana sv. Marjete. Začetno organizacijo je karmelskim puščavnikom dal sv. Bertold (gl. 29. marec). Njihovo življenje je bilo dokaj izvirno: ohranili so sicer liturgijo latinske Cerkve, bili pa so tudi na široko odprti za vplive vzhodnega meništva.

Na Karmelski gori so se ti eremiti srečali z živimi svetopisemskimi spomini na preroka Elija (1 Kr 17 ss.), ki je z višine gore videl, kako se je po dolgotrajni, strašno uničujoči suši iz morja dvignil neznaten oblaček, ki je naznanil obilje dežja in celotno, do kraja izsušeno pokrajino kakor po čudežu spremenil v bujno rodovitno zelenico. V tem oblačku so cerkveni očetje videli simbol device Marije, ki je kot Mesijeva mati napravila konec pogubni suši greha in dolgotrajni duhovni lakoti in izhiranosti, kakršno je povzročila pozaba na Boga. Karmelski menihi so se čutili povezane s prerokom Elijem in z njegovim naslednikom Elizejem ter tudi z vrsto »preroških sinov«, služabnikov preroka Elizeja. Menili so, da so od časa preroka Elija na tej sveti gori v nepretrgani vrsti živeli puščavniki s svojimi starimi izročili, le da so ta izročila z nastopom krščanstva bila vcepljena v tisto drevo, ki je zraslo s Kristusom. Še več, živeli so v prepričanju, da je včasih celo sama devica Marija iz Nazareta dospela tjakaj in obiskala samotarje, ki da so postali prvi zastopniki in pospeševalci marijanske pobožnosti, prvi izrecni Marijini častilci v Cerkvi.

Nepretrganost eremitskih izročil in takšna neposredna povezanost z devico Marijo se zgodovinsko seveda ne da dokazati. Vendar pa te lepe legende kažejo na pomembno resnico: karmelski samotarji so že od začetka živeli v prežetosti z mislijo na Marijo in na vélike svetopisemske dogodke okoli karmelskega velikana, kakršen je bil prerok Elija. Obenem je bila družba teh menihov prepričana, da uživa izredno Marijino varstvo in da ji Marija čudovito pomaga v najtežjih in najbolj nevarnih trenutkih in položajih, v kakršne so bili karmelski menihi neredko postavljeni.

Na začetku 13. stoletja je Albert, latinski patriarh v Jeruzalemu, določil pravila karmelskih eremitov. Njihovo število je tedaj začelo zelo naglo naraščati. Toda kmalu je muslimanski pritisk prisilil nekatere člane skupnosti, da so si poiskali zatočišča v Evropi. Nastalo je vprašanje, ali se bo tako izvirna ustanova, močno prepojena z vzhodnjaškim značajem, mogla spet privaditi drugačnemu »podnebju« na Zahodu. Toda člani meniške skupnosti so zaupali v Marijino varstvo. In kmalu se jim je posrečilo, da so zelo uspešno vpeljali in vodili svoje ustanove na Cipru in Siciliji, v Franciji in Angliji. Te nove ustanove so ostale in cvetele tudi še potem, ko so prav vsi palestinski puščavniki morali zapustiti svoje naselbine. Leta 1228 je red odobril tudi papež Honorij III. Poleg težav s prilagoditvijo je moral red prestati hude preizkušnje, ki so se porodile iz skoraj splošnega nasprotovanja škofov in župnikov. Generalni prior reda sv. Simon Stock (gl. 16. maj) je še prav posebno izrazito Mariji pripisoval zmago nad temi težavami, ki so se mnogokrat zdele popolnoma nepremagljive.

Tako je polagoma nastajal na široko razvejani red karmeličanov, med katere danes štejemo: prvi red, h kateremu pripadajo »bratje bl. device Marije Karmelske« in pa »bosonogi bratje bl. device Marije Karmelske«; drugi red, to se pravi karmeličanke, ki so znane tudi pri nas (za ljubljansko novi naselbini v Sori in Mirni peči); redovniški in svetni tretji red; tem pa se pridružijo še bratovščina Karmelske Matere Božje, imenovana tudi bratovščina karmelskega škapulirja, ki je po nekakšnih začetkih v 14. stoletju nastopila v 16. stoletju in se širila zlasti v 17. in 18. stoletju, ko je bila v naših krajih zakoreninjena predvsem na Goriškem, s slovečim sedežem na Kostanjevici pri Gorici.

»Karmel je ves marijanski«

O karmelskem redu radi ponavljajo kot značilen izrek: »Totus marianus est Carmelus« – Karmel je ves marijanski. Karmelski red je popolnoma ves posvečen posnemanju in češčenju Matere Božje. Še preden je napisal sv. Ludovik Marija Grignion de Montfort (+ 1716, gl. 28. april) svoje temeljito delo o pravi pobožnosti do Marije device, so v karmelskem redu že učili in gojili popolno posvetitev brezmadežni Materi učlovečene Božje Modrosti.

Na posvetitev Mariji naj karmeličana spominja »škapulir bl. device Karmelske«. Ta škapulir je pri redovnikih in redovnicah del pravega redovnega oblačila, pri laikih pa sta to dva kvadratna kosa blaga, okrašena s podobo karmelske Matere Božje, povezana med seboj s trakovoma tako, da en kos visi na prsih, drugi na hrbtu, nameščena pod obleko. – Nevedni neverni in verni ljudje enačijo škapulirje in podobno z nekakšnimi »amuleti«, čarovnimi, magičnimi sredstvi, ki naj bi sama po sebi prinašala človeku »varstvo in srečo«. Če bi kdo s takim mišljenjem nosil škapulir, bi to res bilo magistično mišljenje in bi se pregrešil s praznoverjem. Vendar pa pravilno poučén kristjan škapulirja nikakor ne nosi v takšnem duhu. Škapulir mu je namreč samo znamenje in neka zunanja opora, da se spominja svoje posebne posvetitve Materi Božji in da ga to v težavah in skušnjavah nagiblje k zvestobi in zatajevanju, k Marijini priprošnji za pomoč vsemogočnega, povsod pričujočega Boga; to pa je seveda v soglasju z vero in nikakor ne magija ali praznoverje. Kadarkoli si Mariji posvečeni kristjan nadene karmelski škapulir (obstoje tudi še drugi škapulirji), naj ga to obenem utrdi v hotenju, da si na neki način »nadene« Marijo sámo s posnemanjem njenih kreposti, podobno kakor sv. Pavel naroča kristjanom: »Nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost« (Rim 13,14). Karmelska pobožnost do Marije posebej poudarja tudi gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost skozi stoletja rodila izredno bogate bogoljubne sadove. Saj je prav iz karmeličanskega občestva zrasla slavna vrsta svetnikov in svetnic: od sv. Simona Stocka (14. st.) do sv. Janeza od Križa (+ 1591), od cerkvene učiteljice sv. Terezije Velike (+ 1582), do tako zelo znane in priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa (+ 1897). V tem pogledu karmeličanski red ne zaostaja za drugimi slavnimi in zaslužnimi redovi.

Leta 1950 so karmeličani obhajali 700-letnico prikazanja bl. device Marije Karmelske sv. Simonu Stocku, šestemu vrhovnemu predstojniku karmelskega reda. Ko se je Marija prikazala leta 1250, pravijo, da je držala v svoji roki škapulir reda in je rekla: »Glej posebno pravico, ki jo dajem tebi in vsem otrokom Karmela! Kdorkoli (pobožno) umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan.« Tako je zapisano v Karmelskem vrtu, ki je delo generalnega priorja Janeza Grossija (1389-1434). Znani karmeličanski teolog Bartolomej F. M. Xiberta je leta 1950 izdal nad 300 strani obsegajočo knjigo, v kateri dokazuje zgodovinsko zanesljivost tega poročila. – Seveda se nič ne pregrešimo zoper samo vero, če tega ne verjamemo. Neodvisno od tega poročila lahko sprejmemo tole misel: Kdor se prisrčno posveti Mariji (na neki način smo ji posvečeni že na temelju krstne posvetitve Kristusu) in v znamenje tega posvečenja ter v oporo življenju iz takšne podaritve Mariji, nosi škapulir, ne more umreti brez posvečujoče milosti. Takšno prepričanje o zveličavnosti resnične marijanske pobožnosti je izraženo tudi v stavku, ki ga pridigarji in nabožni pisatelji vsaj od 11. stoletja dalje zelo pogosto ponavljajo: »Filius Mariae non peribit« – Marijin otrok, Marijin častilec se ne bo pogubil. Saj ni mogoče, da bi Marija, »milosti polna« (Lk 1,28), polna materinske dobrote, ljubezni in usmiljenja, zapustila v življenju, ob smrtni uri in v vicah tiste, ki so jo v življenju častili, opravljali razne pobožnosti njej v čast (seveda ne zgolj po zunanje), zlasti ob njej posvečenih sobotah – in k vsemu temu nas more spodbuditi nošnja karmelskega škapulirja.

Pričevanja o marijanski pobožnosti pri prizadevnih udih karmelske bratovščine so precej številna že v 14. stoletju. Imamo tudi pričevanja o tem, da se je leta 1317 Marija prikazala papežu Janezu XXII. (še preden je postal papež) in mu razkrila tako imenovani »sobotni privilegij«; da bo devica Marija že na soboto po smrti rešila iz vic duše tistih, ki so v življenju izpolnili tele pogoje: da so nosili karmelski škapulir, da so vsak v svojem poklicu gojili stanovsko čistost, molili male dnevnice v čast bl. devici Mariji; če pa dnevnic niso znali moliti, da so se držali od Cerkve zapovedanih postov ter se ob sredah in sobotah zdržali mesnih jedi. – Seveda nismo dolžni tudi v tem primeru verovati v resničnost Marijinega prikazanja Janezu XXII., moremo se pa zanesti na »sobotni privilegij« v tistem smislu, ki ga ima pred očmi papež Pij XII., ko v posebnem pismu ob 700-letnici ustanovitve karmelskega škapulirja piše: »Predobra Mati resnično ne bo nehala prositi, da njeni otroci, ki v vicah trpe za pregreške, čim prej – seveda na Marijino priprošnjo pri Bogu – po nam sporočenem sobotnem privilegiju, kakor mu pravijo, dosežejo večno domovino.« Papež še pristavlja, da bi odstranil možnost nesporazuma: »Sveti škapulir je kakor Marijina obleka, znamenje in poroštvo varstva Matere Božje; toda naj ne mislijo tisti, ki so si nadeli to obleko, da bodo dosegli večno zveličanje z lenobo in duhovno vnemarnostjo, ker apostol opominja: »Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje« (Flp 2,12)! ... Naj torej vsi karmeličani – bodi v samostanih prvega in drugega reda bodi v tretjem redovniškem ali pa svetnem redu bodi v bratovščinah – ... imajo v sami preprosto narejeni obleki (škapulirju) pred seboj nekak povzetek kreposti skromnosti in preprostosti; prav posebno pa naj tista obleka, ki jo imajo noč in dan na sebi, kakor zgovorno znamenje izraža prošnje, s katerimi prosijo božjo pomoč; končno naj ohranijo tisto posvetitev presv. Srcu brezmadežne Device, ki smo jo vneto priporočali« (AAS 42, 1950, 390 sl).

Nastanek godu karmelske Matere Božje

Laiki so se redovnikom v nošnji škapulirja in v določenih pobožnostih ter v prizadevanju za poglobljeno krščansko življenje gotovo pridružili vsaj že v 14. stoletju, pozneje pa tja do kraja 18. stoletja v čedalje večjem številu. Vstopi v bratovščino so postali tako pogostni, da so bili v tedaj tiskanih liturgičnih knjigah vstavljeni posebni obrazci za sprejem laikov v karmelsko bratovščino in za blagoslov škapulirja.

Že sámo mesto Piacenza v Italiji npr. je leta 1609 štelo okoli 10.000 bratov in sester, vpisanih v seznam karmelske bratovščine. Istega leta so se na glavni praznik karmeličanskega reda, 16. julija, začeli posebej spominjati tudi podelitve škapulirja sv. Simonu Stocku. Drugače pa praznik sega nazaj že vsaj v 14. stoletje; znova ga je odobril leta 1587 papež Sikst V. Leta 1726 je Benedikt XIII. praznik raztegnil na Cerkev rimskega obreda, Leon XIII. pa je leta 1892 na to praznik navezal pridobitev popolnega odpustka in zanj določil pogoje. (Kako in kdaj dobimo popolni odpustek, obstoje od leta 1967 nova cerkvena pravila, razložena ob dnevu Porcijunkule, gl. 2. avgust). Pij XII., ki je bil sam že od otroških let član bratovščine karmelskega škapulirja, je v posebnem apostolskem pismu z dne 11. februarja 1950 opozoril na globlji verski pomen nošnje karmelskega škapulirja (gl. zgoraj).

Vir: Leto svetnikov, 3, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 144-149.