Odpustki in pravice Rožnovenske bratovščine

Odpustki in pravice, ki jih je podelil sv. Oče Pij X. Rožnovenski bratovščini.

1. Ako o udje nosijo pri sebi blagoslovljen molek s petimi odstavki, da s tem pobožno častijo Mater Božjo, dobijo vsak dan odpustek 100 let in 100 kvadragen.
(Ta odpustek je podelil prvič papež Inocencij VIII. dne 27. februarja 1488., preklical ga je bil papež Leon XIII. dne 29. avgusta 1899., obnovil ga je zopet papež Pij X. dne 31. julija A.D.1906).

2. Dne 12. junija 1907. je dovolil papež Pij X. vsem vernikom, ako molijo navadni Rožni venec, da dobijo poleg navadnih odpustkov, ki so podeljeni za molitev sv. Rožnega venca, še ob enem tako imenovanem križarske odpustke. Pri križarskih odpustkih se dobi pri vsakem Očenašu in Češčenamariji 500 dni odpustkov. Te odpustke pa dobijo le oni, ki molijo na molek, ki je posebej od pooblaščenega duhovna za to blagoslovljen. (Oblast blagoslavljati molke s križarskimi odpustki imajo duhovniki: »Sacerdotes Adoratores«, voditelji »Dejanja sv. Detinstva«, udje »Associatio perseverantiae sacerdotalis«). Dobiti se more ta pravica pri redovnikih križarjih in sicer »St. Agatha pri Cuyk-u« na Holandskem. (Blagoslovi se tako, da se naredi križ čez molek in se poškropi z blagoslovljeno vodo).

3. Dne 12. junija 1907. je podelil papež Pij X. popoln odpustek enkrat na dan vsem udom Rožnovenske bratovščine, ako tisti dan prejmejo sv. zakramente in molijo vse tri dele sv. rožnega venca. Te tri dele lahko molijo vse tri po vrsti ali samo en del ali tudi samo en odstavek, da le isti dan od - molijo vse tri dele. Tisti dan pa morajo obiskati tudi kako cerkev ali javno kapelo in tam pobožno moliti. 4. Kdor je hotel prej dobiti odpustke, ki so podeljeni za molitev sv. rožnega venca, je moral pri Rožnovenski bratovščini vsak teden moliti vse tri dele in sicer vsaj 5 odstavkov skupaj. Sv. Oče Pij X. je pa dne 14. oktobra A.D.1906. dovolil, da dobijo udje vse odpustke, ki so podeljeni za molitev svetega rožnega venca, če tudi molijo ločeno po odstavkih. Pripomniti pa je, da morajo ali vse tri dele ali če molijo isti dan le en del, dokončati v teku istega dne. Dne 8. julija 1908. je papež Pij X. dovolil to pravico vsem vernikom, če tudi niso udje Rožnovenske bratovščine. Vendar pa morejo ti poslednji dobiti le one odpustke, ki so podeljeni vsem vernikom.

***

Bilo je pred kakimi dvesto leti meseca oktobra. Pri neki božjepotni cerkvi, ki je bila posvečena rožnovenski Materi božji, se je bilo zbralo ljudstva od blizu in daleč. Vse je bilo živahno in svečano, obenem pa mirno in prikupljivo, da se je človek čutil kar domačega med domačimi. Mirno so hodile množice božjepotnikov pri cerkvenih vratih ven in noter; bili so si tuji; mnogi so se videli ta dan morda prvič in zadnjič v življenju. Vendar so čutili vsi, da so povezani med seboj v neko veliko skupno družino, katere mati in vladarica je tista, ki ji je bila posvečena ta krasna božjepotna cerkev. Mir je vladal v srcih božjepotnikov; mir tudi zunaj v jesenski naravi; tu gori na prijaznem gričku med gozdi in poljem. Vse posvetne misli in skrbi so ostale nekje doli spodaj v dolini.. . Popoldne krog tretje ure se je drenjalo veliko število božjepotnikov k malim vratom, ki so peljale v notranjost samostana. Bili so možje in žene, celo otroci — in so izginjali drug za drugim skozi vrata. Tedaj je prišel po cesti mimo mlad lepo oblečen človek in hotel, veselo pesmico žvižgaje, mimo cerkve in božjepotnikov.

Ko vidi toliko zbranih ljudi, se ustavi in opazuje pisano množico s pogledom, ki je izražal posmeh in prezir, češ: »Koliko praznoverja je še vedno na svetu!« Mimo je prišla stara ženica in hotela skozi stranska vratca. Pa se obrne gospod do nje in jo vpraša: »Mamica, povejte mi, po kaj hodijo ljudje tu noter! « Pokazal je na vrata in na samostan. »O, « se je začudila ženica, »ali ne veste tega? Tu notri se vpisujejo v bratovščino,« »V kakšno? « »I, v Bratovščino sv. rožnega venca. Ali vi še niste vpisani?« »Menda še ne,« je dejal gospod in se smehljal. »Pa bi vstopili in se vpisali,« je prigovarjala preprosta ženica, »vpisali bi se in za vse življenje bi vas varovala sveta Devica. Poskusite, gospod! « Gospod ni vedel, kaj bi rekel na to. Malo je pomišljal, naposled pa se je odločil, češ : »Pojdem, da vidim, kaj bo. Sem ravno dobre volje, naj vidim eno tistih čudnih ceremonij, ki jih je baje toliko v Katoliški Cerkvi.« In pridružil se je gruči preprosto opravljenih ljudi, ki so vstopali.

Dospel je v prostorno sobo. V ospredju je stala velika miza, za mizo redovnik, ki je vpisoval posamezna imena v debelo knjigo z oguljenimi platnicami in raskavim papirjem. Tisti, ki so znali pisati, so se vpisovali sami. Naenkrat je val ljudi pririnil do mize tudi gospoda v tuji obleki in že mu je podajal nekdo v roko pero, naj se vpiše. Kaj je hotel ? Ali naj vpiše svoje ime? Ko pa je protestant in vrh tega še brez vere?! Toda ni smel dolgo odlašati; ljudje so tiščali in redovnik mu je kazal na mesto, kamor naj vpiše svoje ime. Pol v zmedi, pol v jezi je zapisal svoje ime: Anton Lipa, grof Cerkovski.

Potem je vstal in godrnjal predse: »Tako! Sedaj sem postal kar naenkrat pobožnjak Katoliške Cerkve. Bom videl, kaj mi bo koristilo!« Ko je odhajal skozi vrata, mu je obstal pogled na veliki sliki, ki je visela na steni. Bila je to Mati Božja, ogrnjena s plaščem, v čigar okrilje se je kot v zavetju stiskala množica vernikov in obračala svoje oči navzgor k Marijinemu obrazu. Nekoliko zmeden in prestrašen je zrl tuji gospod na obraz Marijin. Obraz je gledal resno in milo naravnost doli nanj. Skoro je menil, da je ta pogled, ki sega tako globoko v dušo, živ in ognjen .. . Obrnil se je hitro in hotel ven. Pa ga opozori sosed zraven njega na malo pušico, ki mu jo je molil pobožni samostanski brat, rekoč: »V čast mili Materi božji, — mal dar za prenovitev naše cerkve« .. . In res: Anton Liper, grof Cerkovski, je segel v žep in podaril zlat. Sam ni prav vedel, kaj dela. Želel je le, da pride čim preje iz tega ozkega prostora, ki je v njem napravil — tega se je sedaj zavedal — zločin zoper svetost Katoliške vere in čast Matere Božje Rožnovenske . . . Zunaj je bil jasen dan, nebo modro, sonce je sijalo tako milo in prijazno nad okolico .. . Grof Cerkovski je hitel po cesti ven na polje, da se umiri in razmisli; zakaj v srcu je bil nemir in v sencih mu je kljuvalo. »Kaj hudega ti je storila Mati Božja Katoliška?« se je povpraševal. »In kaj ti je bila napoti pobožna bratovščina, da si jo zasmehoval? Ali mar ne uči tudi tvoja vera, da je bila Marija mati Jezusova? « In vedno znova je moral — hočeš-nočeš — misliti na Marijo in na Bratovščino sv. rožnega venca. »Ko bi mogel izbrisali vsaj svoje ime« — si je želel na tihem.

Hitel je vedno dalje. Žvižgal si je veselo pesem, da bi se premotil in svoje misli obrnil drugam. Zdaj se je zasmejal naglas, zdaj zopet v jezi zaškripal z zobmi. To, kar je doživel zadnji trenutek, mu ni hotelo iz glave .. . Tedaj je zazvonilo v božjepotni cerkvi z velikim zvonom. Zvon je vabil k pridigi in k litanijam. Hitel je proti gozdu, proč, proč — da ne bi čul zvonov. Toda, — kako se mu je zgodilo, sam ni vedel: naenkrat je stal zopet pred portalom cerkve Matere Božje Rožnovenske. V cerkvi je pozvonilo k pridigi. Kaj je hotel? Vstopil je, toda sedel je v zadnjo klop za steber. Tu se je hotel umiriti, odpočiti in potem iti po svojih poteh. Po cerkvi pa je donela mogočna beseda pridigarjeva. Govornika ni videl; občudoval pa je lepoto njegovega glasu in nehote je začel slediti tudi njegovim besedam. Pridigar je govoril zbranemu ljudstvu o Materi Božji in o sv. rožnem, vencu in o Bratovščini sv. rožnega venca in o tem, kako postanejo tisti, ki se vpišejo v to bratovščino, posebne vrste varovanci, ki nad njimi čuje skrbno materinsko oko mile Matere Marije .. . »To je že od nekdaj navada premile Device,« je nadaljeval govornik, »da tisti, ki se je izročil pod njeno varstvo, bodisi ustno, bodisi pismeno, tisti je kakor ujetnik, ki ga ona drži in ne izpusti, dokler ga ne spravi popolnoma na varno. Ona je, ki pozna bolje kakor mi vrednost človeške duše. Ona je videla sama, kako je s križa doli tekla kri njenega Sina v odrešenje ljudi. Vse ljudi ljubi, vsem želi rešenje; a s posebno ljubeznijo varuje in vodi tiste, ki so se ji na poseben način zapisali in posvetili... « Grofu Cerkovskemu je šlo nekaj mrzlega po udih; okrog srca pa je bilo gorko in v očeh se je nekaj močilo . . . »Da je Marija svojim varovancem res prava skrbna Mati, o tem priča tale kraj, tale starodavna božjepotna cerkev.«

Tako je nadaljeval duhovnik in tišina je nastala med poslušalci. Vsako uho je napeto poslušalo zgled, ki ga je imel povedati govornik v podkrepilo svojim besedam. »Nekoč pred davnimi leti je prišel semkaj človek, obtežen z grehi in grešnimi razvadami. Materi Božji k časti je priromal na ta kraj in je hotel tukaj opraviti dolgo spoved. Sprva je imel trden namen, da stori resen korak k poboljšanju. Toda pozneje — zdi se — ga je začel motiti hudi duh in skušnjava je nastopila. Začel si je domišljevati, da je vse njegovo prizadevanje zastonj, da bo, kakor že tolikokrat, tako tudi sedaj zopet nazaj padel v svoje navadne grehe; da so njegovi grehi preveliki in da ne sme in ne more upati od Boga odpuščanja: skratka, da je rojen za grešno življenje in da hoče, mora v tem stanu vztrajati do konca .. . Tako je temu revežu upadel pogum in sklenil je, da pojde od tod, kakor je prišel: brez spovedi in brez poboljšanja. Toda, v cerkvi so bili tudi znanci in sorodniki, ki so ž njim skupaj bili prišli na Božjo pot. Kaj bodo porekli ti, ako izostane od spovedi in sv. obhajila? In odločil se je, da gre k spovednici. Tu se je spovedal, a le na videz. Zamolčal je svoje največje grehe in šel potem božjeropno k sv. obhajilu . . . Grozno hudodelstvo! Vest ga je pekla; ves je bil razburjen in obupan! Milost se mu je ponujala, a zavrgel jo je ta hip .. . Kdo ve, ali se mu bo ponudila drugič? — Odpravljal se je, da zapusti cerkev in se vrne proti domu. In tedaj, Kristjani (in duhovnik je pokazal s prižnice doli na eno izmed treh vrat, ki so vodile iz cerkve), ravno ko je hotel iti skozi tale vrata venkaj v greh in pogubljenje, ga je nekaj pridržalo na mestu in niti koraka ni več mogel storiti naprej.

Kakor z neko skrito roko ga je nekaj vleklo nazaj v cerkev pred tole čudodelno podobo Matere božje. In tamkaj pod podobo Rožnovenske Kraljice je stala spovednica, v spovednici pa je čakal duhovnik .. . In šel je ta grešni božjepotnik in pokleknil je k spovednici in se spovedal še enkrat — a sedaj dobro in skesano .. . In potem šele, ko je zadobil mir vesti in okrepčal svojo dušo o b obhajilni mizi — šele potem mu je bilo dano, da je mogel zapustiti cerkev in iti skozi ta vrata v novo življenje. Marija, ki se je bil v njeno varstvo zatekel, ga je hotela imeti rešenega in ga je držala in ne spustila poprej, dokler ni bil na varnem .. . In tako, Marija (je nadaljeval govornik, obrnjen proti čudodelni podobi), Marija Rožnovenska, razprostiraj svoje roke v varstvo vseh teh, ki so se danes zbrali pred tvojim tronom in se zapisali v tvojo bratovščino. Glej, pribežali so k tebi, iščoč tvoje pomoči, o, ne zavrzi jih v njihovi revščini in ne pusti, da bi se izgubili v življenju . . .« Bilo je nekaj dni pozneje. Na vrata samostanske sprejemnice je potrkal elegantno oblečen, mlad gospod — nihče drugi, nego grof Cerkovski. Ko je govoril s pobožnim patrom, pridigarjem izza zadnje božje poti, nekaj navadnih stvari, je prišel na dan s prošnjo, naj bi ga redovnik podučil o naukih svete vere in ga naposled sprejel v Katoliško Cerkev. Pobožni redovnik se je sprva začudil in skoro ni mogel verjeti, da li misli imenitni gospod to v resnici, ali v šali; zakaj ime grofa Cerkovskega je bilo znano kot sovražno Cerkvi in njenim napravam.

Toda grof je zatrdil, da mu je resno in da je prišel do tega sklepa po trdem dušnem boju, ki se je vršil v njem zadnje dni. In obrazložil je redovniku svoj dogodek ob zadnji pridigi v božjepotni cerkvi. »Kar ste vi, častiti oče, govorili o dotičnem grešniku, ki ga je Marija držala in ne izpustila poprej, dokler ni bil rešen, to sem skusil jaz sam na sebi.« Tako je pripovedoval grof in njegov glas se je tresel ginjenja. »Poglejte, častiti gospod, v knjigo Bratovščine sv. rožnega venca. Pred nekaj dnevi sem prišel in iz zasmehovanja dal vpisati svoje ime med ude bratovščine. Od te ure naprej nisem imel miru v srcu. Kakor neka nevidna, mehka moč mi je misli vedno znova navajala na svete reči in me priganjala k premišljevanju in k branju pobožnih knjig. Bral sem mnogo in tudi mislil sem mnogo. In čedalje prostejšega in srečnejšega sem se čutil.. . In sedaj želim, da se mi izpolni hrepenenje, ki se mi je vžgalo v srcu zadnje dni: jaz želim zopet živeti, živeti v miru z Bogom in svojo vestjo. In ta mir — to čutim — mi more dati le Katoliška Cerkev, Prosim vas, častiti oče, podučite me o vsem in potem — potem me sprejmite v naročje svete Cerkve. To je moja iskrena želja v tem trenutku«.

Nekaj mesecev potem je očitno in slovesno prestopil v Katoliško Cerkev tedaj splošno poznani grof Cerkovski. In prvo, kar je naredil po cerkveni slovesnosti, je bilo, da je v solzah veselja pokleknil pred čudodelno podobo Matere Božje v božjepotni cerkvi in zbranemu ljudstvu naglas naprej molil sveti Rožni venec v zahvalo njej, ki mu je bila naklonila tako velikih milosti. In še danes visi v tisti cerkvi (lahko bi imenoval tudi ime dotične cerkve in kraja, pa ni potrebno) lepa slika v zlatem okvirju in pod njo vklesan napis: »Grof Cerkovski Kraljici sv. Rožnega venca v zahvalo za spreobrnjenje«. Da, res! Vpis v družbo, v Bratovščino — samo na sebi nekaj majhnega, nekaj zunanjega! Toda ta zunanja slovesnost hrani v sebi globok notranji pomen: »Odslej naprej sem vpisan z dušo in telesom Tebi v zvesto službo. Tega se moram zavedati! Po tem moram uvravnati odslej naprej svoje življenje.

Da bi tudi ti tako storila"...

Pred več leti sem šla s priletno ženico na Božjo pot. Potem sva potovali in prišli lačni in žejni do neke gostilne. Naročili sva juhe in kruha, jaz pa sem bila zelo žejna in pravim, da bom pila tudi četrt vina. Stara ženica pa odvrne : »Jaz ga pa ne bom«. »Ako ga pa vi ne boste, ga pa tudi jaz ne bom«, sem odgovorila in zadovoljili sva se z vodo ter potovali naprej. Med potjo vzame ženica iz žepa dva groša in mi jih pokaže rekoč : »Vidiš, pa sem jih prihranila, ker nisem vina pila. Ko srečam prvega berača, mu dam en groš, ko srečam drugega, mu dam pa drugega. Ko bom umrla, me bo pa to dobro delo spremljalo pred sodbo; ako bi pa vino pila, bi pa tega ne bilo. «Čez nekaj časa me prime za roko in mi pravi s solzami v očeh : »Tega ti nisem pravila, da bi se hvalila, ampak, da bi tudi ti tako storila.« Minilo je nekaj let, zvedela sem, da je tista ženica umrla in šla sem jo kropit. Stopila sem blizu k mrtvaškemu odru in gledala upadli obraz ženice. Takrat sem se zopet spomnila, kaj mi je ženica takrat pravila, ko sva šli na božjo pot. »Včeraj te je torej spremljalo tisto dobro delo, ki si ga takrat storila, pred sodni stol! A ne samo tisto, ampak še veliko drugih. Blagor mu, ki stopi v takem spremstvu pred večnega sodnika! « Take misli so mi hodile takrat po glavi in sklenila sem, posnemati zgled te ženice in do danes mi še ni bilo žal. Morda bo katera vprašala: »Kaj hočeš s to zgodbico? « »Tega ti nisem pravila, da bi se hvalila, ampak, da bi tudi ti tako storila! « .. .

Vir: Bogoljub, Ljubljana, Leto 1912, letnik 10, številka 11