Lutrova Maša

Predavanje mons. Marcela Lefebvrea iz 16. februarja A.D. 1975 v Firencah

Nocoj vam bom govoril o Lutrovi Maši in o Maši po novem obredu.

Zakaj ta primerjava med novo Mašo in Lutrovo Mašo? Zato, ker nam to nakazuje zgodovina. Resnične zgodovine nisem jaz ustvaril. Neka knjiga Leona Christiania, napisana leta A.D. 1911, z naslovom »Od luteranstva do protestantizma« govori o Lutrovi liturgični reformi. Napisana je v času, ko avtor ni poznal niti naše trenutne krize, niti novega obreda in jo je zato napisal brez kakršnih koli pomislekov.

Najprej bi želel narediti sintezo temeljnih načel Maše, da bi tako vzbudil v zavest lepoto, globoko duhovno vrednost naše Maše, mesto naše Maše v Cerkvi. Kaj lepšega bi Gospod Jezus Kristus mogel dati človeštvu, kaj bolj dragocenega in svetejšega bi mogel dati svoji sveti Cerkvi, svoji zaročenki na Kalvariji, ko je umiral na križu? Svojo Žrtev.

Svojo Žrtev: Njegova oseba, ki nadaljuje Njegovo Žrtev. On jo je dal Cerkvi v trenutku, ko je umiral na križu. Od tedaj je ta Žrtev bila predodrejena, da se obnavlja i ostane tekom stoletij na tisti način, ki ga je On ustanovil istočasno z duhovništvom.

Ko je Jezus v sveti Cerkvi ustanovil duhovništvo, ga je ustanovil za Žrtev, Žrtev na križu, ker je ta Žrtev izvor vseh zaslug, vseh milosti, vseh zakramentov: ona je izvor vsega bogastva Cerkve. Moramo se spomniti tega. Nikoli ne smemo pozabiti te resnice, božanske resnice.

Torej, Žrtev na križu se obnavlja na naših oltarjih in duhovništvo je v odnosu bistveno povezano z žrtvovanjem. Ne razumevamo duhovništva brez Žrtve, ker je duhovništvo ustvarjeno za Žrtev. Lahko bi rekli, da je to Utelešenje Jezusa Kristusa skozi stoletja: Mašna Žrtev se daruje usque ad finem temporum (do konca časov).

Če je Kristus želel to žrtev, je želel tudi biti sam njen žrtveni dar. Če se torej nadaljuje Žrtev na križu, je Kristus želel, da je žrtveni dar vedno isti, da je On sam vedno žrtveni dar. Da bi bil žrtveni dar, mora biti On vedno prisoten, stvarno prisoten na naših oltarjih. Če On ni prisoten, če nima resnične Navzočnosti na naših oltarjih, potem ni žrtvenega daru, ni duhovništva. Vse je zedinjeno: duhovništvo, Žrtev, žrtveni dar, resnična navzočnost, torej, transsubstanciacija.

To je »srce« zaklada, največjega in najbogatejšega, ki ga je naš Gospod dal svoji zaročenki Cerkvi in vsemu človeštvu. In tako moremo razumeti, kako je Luter, ko je želel preobraziti, spremeniti ta načela, začel z napadom na duhovništvo, kot to danes počnejo modernisti. Ker je Luter dobro vedel, da če izgine Žrtev, ne bi bilo več duhovništva, ne bi bilo več žrtvenega daru, ne bi bilo več ničesar v Cerkvi, ne bi bilo več izvora milosti.

Luter je trdil, da ni treba več duhovništva. Rekel je: »Ne obstaja razlika med duhovniki in laiki. Duhovništvo je vseobče.« To so ideje, ki jih je zastopal. Poleg tega je govoril, da obstajajo trije zidovi, ki obkrožajo Cerkev, da bi jo ubranili. Prvi zid je razlika med duhovniki in laiki. Govoril je: »Trditev, da so papež, škofje, duhovniki in redovniki v kleriškem stanu, medtem ko so knezi, gospoda, obrtniki in kmetje v laiškem stanu, je čista izmišljotina in laž.« Ta razlika med duhovniki in laiki naj bi bila po Lutru izmišljotina in laž. Berem njegove besede: »V resnici vsi Kristjani pripadajo kleriškemu stanu. Ni razlike, obstaja samo razlika v funkciji, službi. Vsi laiki prejmejo duhovništvo z znamenjem Krsta, vsi Kristjani so duhovniki in duhovniki nimajo posebnega znamenja, ne obstaja poseben zakrament za duhovnike, ampak njihovo znamenje izhaja iz krstnega znamenja.« Tako se razlaga ta laicizacija duhovnikov: ne želijo več nositi posebne obleke, ne želijo se več razlikovati od vernikov, ker so vsi duhovniki in ker morajo verniki izbirati in izbrati svoje duhovnike.

To so Lutrova načela, ki jih nadaljuje: »Če nek papež ali škof mazilil, podeljuje tonzure, mašniška posvečenja, blagoslavlja ali pa deli različna oblačila duhovnikom kot laikom, ustvarja prevaro.« Luter trdi, da so po Krstu vsi ljudje posvečeni duhovniki, torej progresisti današnjih dni niso izumitelji novega.

Obstaja nova knjiga o zakramentih, ki je bila objavljena v Parizu januarja letos, pod pokroviteljstvom kardinala Marty-ja. Avtorji so »odkrili«, da obstaja osem in ne več sedem zakramentov. Osmi zakrament je redovniška svečana zaobljuba. V tej knjigi se jasno kaže, da so vsi verniki duhovniki in da njihovo znamenje izhaja iz krstnega znamenja. Avtorji so brali Lutra, ki je zanje postal cerkveni oče.

Po ukinitvi duhovništva je Luter napravil še korak dalje. Ni več verjel niti v transsubstanciacijo, niti v Žrtev. Razločno je trdil, da Maša ni Žrtev, ampak zedinjenje, večerja, evharistija, vse, samo Žrtev ne. Skladno s tem zanj ni več Žrtve, resnične Navzočnosti, ampak samo duhovna Navzočnost, spominjanje in zborovanje. Zaradi tega se je Luter vedno boril proti zasebnim Mašam; to je bil eden prvih korakov, kajti po Lutru zasebna Maša ni zborovanje, a je nujno, da verniki med seboj komunicirajo. Zasebna Maša za Lutra ni bila v skladu z resnico in potrebno je bilo torej ukiniti vse zasebne Maše.

Luter je zakrament Evharistije imenoval »zakrament kruha«. Pravil je, da je Evharistija postala obžalovanja vredno izkrivljanje. To izkrivljanje Maše je pogojeno s tem, da je Maša spremenjena v Žrtev. Moramo potrditi, da se dane ne govori več o Žrtvi sv. Maše v škofijskih in župnijskih lističih (glasilih). Ampak o Evharistiji, o zborovanju, o večerji. Kakšno čudno približevanje Lutrovim tezam!

Poleg tega je Luter sam dela razliko med nameni Mašne Žrtve. Rekel je, da je eden od ciljev Maše zahvala Bogu. Evharistija je »Sacrificium laudis« ne pa »Sacrificium expiationis«., torej ni spravna Žrtev, ampak zahvalna Žrtev, Evharistična. Zaradi tega nekateri protestanti še vedno omenjajo Žrtev, toda ne razumejo jo v smislu spravne Žrtve, ki odpušča grehe, kar pa je eden glavnih namenov Mašne Žrtve.

Zato moderni protestanti sprejemajo novi obred Maše, ker pravijo, da je sedaj z novim obredom mogoče moliti skupaj s Katoličani. To je bilo objavljeno v nekem časopisu nadškofije Strasbourg, ki je objavil poročilo o srečanju s protestanti Augsburške konfesije. »Resnično, s sedanjimi oblikami evharističnega slavljenja Katoliške Cerkve in s prisotnim medsebojnim teološkim zbliževanjem mnoge motnje, ki bi mogle preprečiti nekemu protestantu, da sodeluje pri evharističnem slavju, postopoma izginjajo in sedaj je nekemu protestantu mogoče priznati, da imamo v Katoliškem evharističnem slavljenju Večerjo, ki jo je Gospod ustanovil. Menimo, da je se je vredno posluževati novih evharističnih molitev, ki imajo to prednost, da slabijo teologijo Žrtve«. Povsem jasno je!

Pred dvema tednoma sem šel v Anglijo in izvedel, da je nek anglikanski škof sprejel novi katoliški obred za vso svojo škofijo. Izjavil je: » Ta novi obred je povsem v skladu z našimi protestantskimi prepričanji. Torej, jasno je, da za protestante ne obstajajo več težave glede sprejemanja novega obreda. Zakaj ne sprejmejo starega? To je gospod Salleron vprašal očete iz Taizéja: »Zakaj pravite, da lahko danes sprejmete novi obred, ne morete pa starega? Obstaja torej razlika med novim in starim obredom in ta razlika je bistvena. To ni slučajna razlika in zato ne sprejemajo starega obreda z vsemi molitvami, ki so dragocene in ki resnično razsvetljujejo namene Žrtve: prošnje, kesanje, zahvala in češčenje. To je namen Žrtve Katoliške Maše, ki je jasna v starem obredu, nič več pa ni jasna v novem, ker ni več Darovanja. In zato ga Luter ni več želel.

Poglejmo, kako je Luter začel s svojo novo Mašo. Prva evangeličanska Maša je bila darovana v noči med 24. in 25. decembrom leta A.D. 1521. Pri prvi evangeličanski Maši, po pridigi o Evharistiji, se predstavlja obhajilo pod obema podobama kot obvezno, spoved pa kot nekoristna, ker je dovolj samo vera. Lutrov učenec Karlstadt pride do oltarja v posvetni obleki, moli Confiteor in nato se začne Maša, kot se je slavila do tedaj, ampak samo do Evangelija. In resnično, darovanje in privzdigovanje so ukinili in to kaže na to, da je ukinjeno vse, kar je predstavljalo smisel Žrtve.

Po posvetitvi sledi obhajilo; mnogi navzoči so, preden so se obhajali, jedli in pili, celo žganje. Obhajilo se deli pod obema podobama, kruh na roke.

Ena od hostij se izmuzne in pade na obleko vernika. Nek duhovnik jo vzame; druga hostija pade na tla in Karlstadt prosi vernike, da jo poberejo in ker so to zaradi strahu in spoštovanja zavrnili, pravi: «Pa naj ostane, kjer je, saj ni važno, samo naj se ne hodi po njej.« Malo kasneje jo sam pobere.

Številni ljudje so zadovoljni zaradi novotarij in mnogo ljudi se udeležuje nove Maše, ker je en del v nemškem jeziku in oni pravijo, da jo bolje razumejo. Samostani se pričnejo prazniti. Luter je izjavil, da bo zadržal svoj habit in svoje samostanske navade. Nekateri menihi ostajajo v samostanih, toda večina jih zapusti in se oženi. Med duhovniki vlada velika anarhija. Vsak mašuje, kakor želi. Svét ne ve več, kaj storiti. Zato sprejme odločitev, da uredi novo liturgijo, da ne bo več dopuščal polne svobode in bo uvedel malo reda. Način slavljenja Maše mora biti sledeč: Uvod, Slava, berilo, Evangelij, Svet; potem bi morala slediti pridiga. Ofertorij in Canon sta ukinjena in duhovnik bere poročilo o ustanovitvi Večerje. Govori glasno, v nemškem jeziku in podeljuje Obhajilo pod obema podobama. Na koncu pride še Jagnje Božje in Benedicamus Domino. Spremembe Posvetitve, ki so bile vpeljane v Novus Ordo, so podobne spremembam, ki jih je uvedel Luter; bistvene besede Posvetitve niso več samo besedne oblike, ki smo jih poznali do sedaj: » Hoc est Corpus meum… Hoc est calix Sanguinis mei«. Ne! Sedaj se glavne besede začnejo: »On vzame kruh…« Vse do posvetitve vina, »Hoc facite in Meam comemorationem«. Luter je rekel isto stvar. Zakaj? Ker se bere poročilo o Večerji, ki je: »Poročilo, ne dejanje, ni Žrtev, ni žrtvovanje, to je navaden spomin«. Zaradi česa so naši ljubitelji novotarij kopirali Lutra?

Luter je poleg tega rekel: » Maše in večernice so končane. Brevir se bo vseeno zadržalo, kot jutranja, večerna in po-večerna molitev, toda samo preko tedna. Ne bo se več slavil svetnik dneva, razen če je izrecno omenjen v Pismu. Torej, popolnoma je spremenil koledar, točno tako, kot so sedaj napravili v Novus Ordo.

Zakaj so pri novi Maši tako servilno posnemali Lutra? Edina razlaga, ki jo moremo dati, je ekumenizem. Zato ker se sicer sploh ne da razumeti te reforme. Ta resnično nima nobene prednosti, niti teološke, niti pastoralne. Nikakršne prednosti nima, razen zbliževanja s protestanti. Opravičeno se more misliti, da so iz tega razloga protestanti povabljeni v Komisijo za reformo Maše. Toda, ali si morete zamisliti, da so bili protestanti, ki nimajo naše vere, povabljeni v Komisijo za reformo naše Maše, naše Žrtve, tistega, kar imamo mi in kar je najboljše, najbogatejše, najdragocenejše v vsej naši Cerkvi, najpopolnejšo stvar naše vere?

Luter je januarja leta A.D. 1526 dal natisniti nov obrednik. V svojem duhu je želel popolno svobodo. Govoril je:« Če bi bilo mogoče, bi dal popolno svobodo duhovnikom, da naredijo obred, kakršnega želijo: no sedaj kaže na nevarnost zlorabe, zato je potrebno uvesti uredbe«. No, njegova ideja je bila popolna svoboda in seveda enakost duhovnikov z laiki. In tako so vsi verniki bili duhovniki in so tudi oni lahko imeli ideje, kako bi ustvarili razne oblike bogoslužja. Torej, vsi skupaj: tisti, ki so duhovniki, tisti, ki imajo posebno vlogo, tisti, ki so izbrani med verniki, vsi skupaj se morejo preizkušati v kreativnosti kulta.

In ker je bilo vse skupaj malo pretežko, ker je povzročalo veliko nereda, so potem napisali obrednik. Poleg tega je govoril. «Uporaba latinščine je po želji.« Ni bil povsem proti latinščini, celo želel je, da se otroci učijo latinsko, vendar je govoril: »Želja običajnih laikov, da imajo Mašo v nemškem jeziku, je popolnoma upravičena«. Toda, so ljudje, ki prihajajo v Cerkev, da bi videli nekaj novega, nove stvari, ampak to res niso Kristjani, oni so radovedni, kot da bi mi šli k Turkom ali poganom.

»V nedeljo bo Maša«. Luter z določenim odporom zadrži ime maša. Začne z uvodom po nemško, potem sledi Kyrie, potem molitev dneva, ki jo poje celebrant, obrnjen še vedno k oltarju in ne k ljudstvu. Toda ob berilu in Evangeliju, ki se pojeta v nemščini, se bo obrnil k ljudstvu. Potem vsi pojejo Vero v narodnem jeziku.

Celebrant izgovarja parafrazo Očenaša, povabi k Obhajilu, nato sledi Posvetitev. Pelo se bo po nemško tele besede: »Naš Gospod Jezus Kristus, tiste noči, ko je bil izdan, vzame kruh in se zahvali, ga razlomi in da svojim učencem, rekoč: »To je Moje Telo in Moja Kri, ki se preliva za vas v odpuščanje grehov«. Hoc est Corpus Meum Quod pro vobis tradetur – to so točne besede – Kolikokrat boste to delali, boste delali v Moj spomin.- Potem celebrant vzame kelih, kajti večerjajo, in reče: »Vzemite in pijte vsi, to je kelih nove Zaveze v moji Krvi, ki se preliva za vas v odpuščanje grehov. Ni dejal: »Pro vobis et pro multis«, ukinil je besede pro multis (za mnoge) in mysterium fidei (skrivnost vere).

Mysterium fidei in pro multis sta izginila. »Ki se preliva za vas v odpuščanje grehov; delajte to vsakič, ko boste pili iz keliha v moj spomin.« Te, besede, za katere je Luter pravil, da so Posvetitev, torej bistvene besede, točno odgovarjajo besedam v dokumentu Kongregacije za bogoslužje. Edina beseda preveč, ki je ostala v vatikanskem dokumentu, je pro multis. Besede, ki so bile izgovorjene prej: »Naš Gospod Jezus Kristus, tiste noči, ko je bil izdan, vzame kruh« … ne pripadajo obliki posvetitve; Cerkev ni nikoli rekla, da besede, ki se izgovarjajo pred Posvetitvijo, tvorijo del formule zakramenta.

Po Povzdigovanju, ki ga je Luter zadržal do leta A.D. 1542, je bilo na vrsti Obhajilo na roko. Z Zadnjo molitvijo se je Maša zaključila, podobno kot po obhajilna molitev pri Katoličanih.

Luter, ki je sovražil duhovniški celibat in redovniške zaobljube, je hotel ukiniti te cerkvene običaje. Potem je še ena zelo zanimiva stvar, da se je vedno malce bal reform, ki jih je uvajal. Njegovi učenci so ga prehitevali, medtem ko je sam ostajal malce bojazljiv. Svojim učencem je govoril: »Obsojam novi običaj, da se Evharistija daje iz rok v roke, kot tudi nedomiselni običaj obhajanja pod obema podobama.« To je bilo v začetku, kasneje je to sprejel. V začetku se mu obhajanje na roko ni zdela dobra stvar.

A ker je dejal, da spoved ni več nujna, niti za tiste s težkimi grehi, je okleval in govoril: »Spoved je dobra, toda če bi papež zahteval od mene, da se spovem, tega ne bi napravil, jaz tega ne želim početi, ampak ne želim niti, da mi nekdo prepove to tajno spoved. Nikomur ne bi dopustil, da mi ukine tajno spoved. Ne bi je zapustil v zameno za vsa zemeljska bogastva, ker vem, koliko moči in tolažbe mi je nudila«. Luter je bil izjeden od tankovestnega kolebanja, toda žrla ga je potreba po delanju novih stvari, vse spremeniti, iti proti papežu, proti Rimski Cerkvi, proti dogmi. Zato je nadaljeval s svojo reformo.

Jasno je, da se današnja liturgična reforma navdihuje iz Lutrove reforme. Mnogim kardinalom v Rimu sem povedal: »Vaša nova Maša je Lutrova Maša«. Odgovorili so mi: »Potem je heretična«. Toda dodal sem: »Ne, ni heretična, ampak ambivalentna, dvoznačna, ker jo lahko daruje nekdo, ki ima celovito Katoliško vero v Žrtev, v resnično stvarno Navzočnost, transsubstanciacijo, nekdo drug pa jo lahko daruje in nima te intencije in potem ta Maša ni več veljavna. Besede, ki jih izgovarja in kretnje, ki jih dela, temu ne nasprotujejo. Maša je dvoznačna, zares dvoznačna. In nedvoumno jo je Luter mnogo let veljavno daroval, ko še ni bil proti Žrtvi, ko je bil še več ali manj Katoličan. Toda kasneje, ko je zavrgel Žrtev, duhovništvo, stvarno Navzočnost, takrat njegova Maša ni bila več veljavna.

Toda, kako je neka Maša lahko tako dvoznačna? Nemogoče je to doseči s starim obredom, ker je ta obred jasen. Celi Ofertorij jasno govori tisto, kar delamo. Ofertorij je definicija Mašne Žrtve. Zato je bil Luter zoper Ofertorij, ker je bil preveč očiten in zato je naredil spremembe v Canonu, da ne bi pojasnjeval, ali je to pripoved ali delovanje. Toda mi vendar vemo, da je Posvetitev delovanje, dejanje, žrtvovanje. Vemo, da je v naših starih misalih pred Communicantes napisano Infra actionem, po čemer je jasno, da to ni pripovedovanje, niti spomin, navaden spomin. To je delovanje, žrtvovanje.

Vse te spremembe v novem obredu so resnično pogubne, ker malo po malo mladi duhovniki, ki nimajo več predstave o Žrtvi, o stvarni Navzočnosti, o transsubstanciaciji, katerim to nič več ne pomeni, da ti mladi duhovniki izgubljajo intencijo (namen) delati to, kar dela Cerkev in ne darujejo več veljavne Maše, ker ni več stvarne Navzočnosti.

Jasno je, da starejši duhovniki, kadar darujejo po novem obredu, še imajo vero vseh časov. Mnogo let so darovali Mašo po starem obredu, zadržali so iste intencije; more se torej predpostavljati, da je njihova Maša veljavna. Toda v obsegu, v kakršnem te intencije izginjajo, Maše ne bodo več veljavne.

Hoteli so se približati protestantom in Katoličani so postali protestanti, protestanti pa niso postali Katoličani. To je kristalno jasno, temu ne more nihče oporekati. Če je pet kardinalov in petnajst škofov odšlo na »Koncil mladih v Taizeju«, kako bi torej ti mladi vedeli, kaj je to Katolištvo in kaj protestantizem? Nekateri so prejeli obhajilo pri protestantih, drugi pri Katoličanih. Ko je kardinal Willebrands šel v Ženevo na Ekumenski zbor cerkva, je izjavil: »Rehabilitirati moramo Lutra«. Rekel je to kot odposlanec Svetega sedeža!

Toda Spoved, kaj je postala Spoved, zakrament Pokore, s kolektivno odvezo? Ali je to pastoralni način reči vernikom: »Dali smo vam kolektivno odvezo, lahko se obhajate in kadar boste imeli priložnost, če ste v težkih grehih, se boste spovedali v roku šestih mesecev ali v letu dni…«? Kako se lahko tak način delovanja imenuje »pastoralno«? Kakšno predstavo o težkem grehu se more imeti po tem? In sveta Birma. Zakrament sv. Birme se nahaja v podobni situaciji. Danes, ko škof deli zakrament sv. Birme, reče: «Zaznamujem te z znamenjem križa, prejmi Svetega Duha«. Oni morajo natančno povedati, da je posebna milost zakramenta, s katerim se daje Sv. Duha. Če se ne izgovorijo te besede: » Ego te confirmo in nomine Patris…«, ni zakramenta! Povedal sem to tudi kardinalom, ker so me obtožili, da delim sv. Birmo, pa nimam pravice to početi. Odgovoril sem: »To delam zato, ker se verniki bojijo, da njihovi otroci nimajo milosti sv. Birme, ker dvomijo v veljavnost zakramenta, ki se sedaj podeljuje po cerkvah, ne ve se več, ali je to zakrament ali ni. Torej, da bi imeli vsaj to zagotovilo, da v resnici prejemajo milost, me prosijo, da delim sv. Birmo in jaz to počnem, ker se mi zdi, da ne morem odbiti tistim, ki od mene želijo veljavno Birmo, da bi vsaj prejeli milost, čeprav to ni dopustno, ker smo v času, v katerem naravna in nadnaravna božanska pravica pohodi pozitivno cerkveno pravo, kadar to pravo temu nasprotuje, namesto da bi bilo kanal za to. Nahajamo se v izredni krizi. Ne moremo slediti tem reformam. Kje so dobri sadovi teh reform? Resno se to sprašujem. Liturgična reforma, reforma bogoslužja, reforma redovnih skupnosti, vsi ti generalni kapitlji! …V kakšnih razmerah so sedaj te bedne skupine? Vsi odhajajo!... Nič več ni novicev, nič več poklicev!...

Oni priznavajo, da ni več poklicev. Kardinal nadškof Cincinnatija (ZDA) je na škofovski sinodi v Rimu priznal: »V naših deželah – zastopal je vse dežele angleškega govornega področja – ni več poklicev, ker mladi ljudje ne vedo, kaj je to duhovnik«. Mi moramo ostati v Tradiciji. Samo Tradiciji nam v resnici daje milost, resnično nam daje kontinuiteto v Cerkvi. Če zapustimo Tradicijo, bomo pripomogli k uničenju Cerkve. Tem kardinalom sem tudi rekel: »Ali ne vidite, da je koncilska shema o verski svobodi protislovna? V prvem delu sheme je rečeno, da se nič ni spremenilo v Tradiciji. Toda znotraj sheme je vse nasprotno Tradiciji. Nasprotno je temu, kar so rekli Gregor XVI., Pij IX. In Leon XIII«.

Torej, velja izbrati! Ali se strinjamo s koncilsko versko svobodo in smo potem proti temu, kar so rekli ti papeži ali pa se strinjamo s temi papeži, toda potem se ne moremo več strinjati s tistimi, ki govorijo o verski svobodi. Nemogoče se je strinjati z obojimi. In jaz sem dodal: » Jaz sem za Tradicijo in nisem za te novotarije, ki predstavljajo liberalizem, nič drugega kot liberalizem, ki so ga obsodili vsi prvi duhovniki tekom stoletja in pol. Ta liberalizem je zašel v Cerkev preko koncila: svoboda, enakost in bratstvo«.

Svoboda: verska svoboda; bratstvo: ekumenizem; enakost: kolegialnost! Toda to so tri načela liberalizma, ki prihajajo od filozofov 18. stoletja in ki je končal s francosko revolucijo. To so ideje, ki so vstopile v koncil preko dvoumnih besed in sedaj gremo proti uničenju. Uničenju Cerkve, ker so te ideje popolnoma v nasprotju z naravo in vero. Med nami ne obstaja resnična enakost. Papež Leon XIII. je v svoji encikliki dobro povedal o svobodi.

In potem bratstvo. Če ne obstaja en Oče, kje bomo našli bratstvo? Če ni Očeta, tudi ni Boga; kako bi potem mogli biti bratje? Kako bi lahko bili bratje brez skupnega Očeta? Nemogoče! Ali moramo objeti vse sovražnike Cerkve: komuniste, prostozidarje, budiste in vse tiste, ki so proti Cerkvi?

Obstaja nek dekret izpred tedna dni, ki pravi, da od sedaj ne obstaja ekskomunikacija duhovnika, ki vstopi med prostozidarje. In kje je Cerkev? To je nemogoče! Tradicionalni sovražniki Cerkve, tisti, ki želijo uničiti Katoliške države! Kdo je uničil Portugalsko? Kdo je bil v Čilu? In sedaj v južnem Vietnamu? Zato, ker so Katoličani! Avstrija med prvo svet. Vojno, Madžarska, Poljska… prostozidarji želijo uničenje Katoliških držav. Kaj bo čez leto dni s Španijo, Italijo, itd.? Zakaj Cerkev širi roke proti vsem tem ljudem, ki so njeni deklarirani sovražniki?

Res moramo moliti… Moliti, ker je to hudičev napad na Cerkev, kakršnega še nismo videli. Moramo prositi drago Gospo, presveto devico Marijo, da nam priskoči na pomoč, ker resnično ne vemo, kaj se bo jutri zgodilo. V resnici se zdi, da bo to uničenje imelo strašne posledice za svet. Nemogoče je, da Bog sprejema vse te psovke in bogoskrunstva, ki se počnejo proti Njegovi Slavi, Njegovemu veličastvu! Bog ima veliko potrpljenja, toda prišel bo dan, kdaj bo to, ne vem, prišel bo dan kazni zaradi vseh teh zakonov o splavu, ki jih sprejemajo v mnogih državah, ločitev zakona v Italiji, vse to uničenje moralnega zakona, uničenje resnice… Res je težko verjeti, da se to lahko počne in da Bog nekega dne ne spregovori!

Torej, Boga moramo prositi za usmiljenje za nas in naše brate: toda moramo se truditi in boriti. Boriti, da ohranimo Tradicijo in da se ne bojimo. Ohraniti poglaviten obred naše svete Maše, ker je ona temelj Cerkve in Krščanske družbe. Ko ne bo več prave Maše v Cerkvi, bo Cerkev

končana.

Zato moramo ohraniti ta obred, to Žrtev. Vse naše cerkve so zgrajene za to Mašo, ne za neko drugo; za Žrtev sv. Maše, ne pa za Večerjo, za gostijo, za spomin, za zborovanje, ne! Za Žrtev našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ostaja na naših oltarjih! In zaradi tega so naši očetje gradili naše lepe cerkve, ne pa za večerjo in spomin, ne!

Računam na vaše molitve za moje semenišče, da bomo iz mojih bogoslovcev napravili prave duhovnike, ki imajo vero in ki zaradi tega morejo deliti prave zakramente in darovati pravo Mašno Žrtev.