Predavanje mons. Marcela Lefebvrea iz 16. februarja A.D. 1975 v Firencah
Zakaj
ta primerjava med novo Mašo in Lutrovo Mašo? Zato, ker nam to
nakazuje zgodovina. Resnične zgodovine nisem jaz ustvaril. Neka
knjiga Leona Christiania, napisana leta A.D. 1911, z naslovom »Od
luteranstva do protestantizma« govori o Lutrovi liturgični reformi.
Napisana je v času, ko avtor ni poznal niti naše trenutne krize,
niti novega obreda in jo je zato napisal brez kakršnih koli
pomislekov.
Najprej
bi želel narediti sintezo temeljnih načel Maše, da bi tako vzbudil
v zavest lepoto, globoko duhovno vrednost naše Maše, mesto naše
Maše v Cerkvi. Kaj lepšega bi Gospod Jezus Kristus mogel dati
človeštvu, kaj bolj dragocenega in svetejšega bi mogel dati svoji
sveti Cerkvi, svoji zaročenki na Kalvariji, ko je umiral na križu?
Svojo Žrtev.
Svojo
Žrtev: Njegova oseba, ki nadaljuje Njegovo Žrtev. On jo je dal
Cerkvi v trenutku, ko je umiral na križu. Od tedaj je ta Žrtev bila
predodrejena, da se obnavlja i ostane tekom stoletij na tisti način,
ki ga je On ustanovil istočasno z duhovništvom.
Ko
je Jezus v sveti Cerkvi ustanovil duhovništvo, ga je ustanovil za
Žrtev, Žrtev na križu, ker je ta Žrtev izvor vseh zaslug, vseh
milosti, vseh zakramentov: ona je izvor vsega bogastva Cerkve. Moramo
se spomniti tega. Nikoli ne smemo pozabiti te resnice, božanske
resnice.
Torej,
Žrtev na križu se obnavlja na naših oltarjih in duhovništvo je v
odnosu bistveno povezano z žrtvovanjem. Ne razumevamo duhovništva
brez Žrtve, ker je duhovništvo ustvarjeno za Žrtev. Lahko bi
rekli, da je to Utelešenje Jezusa Kristusa skozi stoletja: Mašna
Žrtev se daruje usque ad finem temporum (do konca časov).
Če
je Kristus želel to žrtev, je želel tudi biti sam njen žrtveni
dar. Če se torej nadaljuje Žrtev na križu, je Kristus želel, da
je žrtveni dar vedno isti, da je On sam vedno žrtveni dar. Da bi
bil žrtveni dar, mora biti On vedno prisoten, stvarno prisoten na
naših oltarjih. Če On ni prisoten, če nima resnične Navzočnosti
na naših oltarjih, potem ni žrtvenega daru, ni duhovništva. Vse je
zedinjeno: duhovništvo, Žrtev, žrtveni dar, resnična navzočnost,
torej, transsubstanciacija.
To
je »srce« zaklada, največjega in najbogatejšega, ki ga je naš
Gospod dal svoji zaročenki Cerkvi in vsemu človeštvu. In tako
moremo razumeti, kako je Luter, ko je želel preobraziti, spremeniti
ta načela, začel z napadom na duhovništvo, kot to danes počnejo
modernisti. Ker je Luter dobro vedel, da če izgine Žrtev, ne bi
bilo več duhovništva, ne bi bilo več žrtvenega daru, ne bi bilo
več ničesar v Cerkvi, ne bi bilo več izvora milosti.
Luter
je trdil, da ni treba več duhovništva. Rekel je: »Ne obstaja
razlika med duhovniki in laiki. Duhovništvo je vseobče.« To so
ideje, ki jih je zastopal. Poleg tega je govoril, da obstajajo trije
zidovi, ki obkrožajo Cerkev, da bi jo ubranili. Prvi zid je razlika
med duhovniki in laiki. Govoril je: »Trditev, da so papež, škofje,
duhovniki in redovniki v kleriškem stanu, medtem ko so knezi,
gospoda, obrtniki in kmetje v laiškem stanu, je čista izmišljotina
in laž.« Ta razlika med duhovniki in laiki naj bi bila po Lutru
izmišljotina in laž. Berem njegove besede: »V resnici vsi
Kristjani pripadajo kleriškemu stanu. Ni razlike, obstaja samo
razlika v funkciji, službi. Vsi laiki prejmejo duhovništvo z
znamenjem Krsta, vsi Kristjani so duhovniki in duhovniki nimajo
posebnega znamenja, ne obstaja poseben zakrament za duhovnike, ampak
njihovo znamenje izhaja iz krstnega znamenja.« Tako se razlaga ta
laicizacija duhovnikov: ne želijo več nositi posebne obleke, ne
želijo se več razlikovati od vernikov, ker so vsi duhovniki in ker
morajo verniki izbirati in izbrati svoje duhovnike.
To
so Lutrova načela, ki jih nadaljuje: »Če nek papež ali škof
mazilil, podeljuje tonzure, mašniška posvečenja, blagoslavlja ali
pa deli različna oblačila duhovnikom kot laikom, ustvarja prevaro.«
Luter trdi, da so po Krstu vsi ljudje posvečeni duhovniki, torej
progresisti današnjih dni niso izumitelji novega.
Obstaja
nova knjiga o zakramentih, ki je bila objavljena v Parizu januarja
letos, pod pokroviteljstvom kardinala Marty-ja. Avtorji so »odkrili«,
da obstaja osem in ne več sedem zakramentov. Osmi zakrament je
redovniška svečana zaobljuba. V tej knjigi se jasno kaže, da so
vsi verniki duhovniki in da njihovo znamenje izhaja iz krstnega
znamenja. Avtorji so brali Lutra, ki je zanje postal cerkveni oče.
Po
ukinitvi duhovništva je Luter napravil še korak dalje. Ni več
verjel niti v transsubstanciacijo, niti v Žrtev. Razločno je trdil,
da Maša ni Žrtev, ampak zedinjenje, večerja, evharistija, vse,
samo Žrtev ne. Skladno s tem zanj ni več Žrtve, resnične
Navzočnosti, ampak samo duhovna Navzočnost, spominjanje in
zborovanje. Zaradi tega se je Luter vedno boril proti zasebnim Mašam;
to je bil eden prvih korakov, kajti po Lutru zasebna Maša ni
zborovanje, a je nujno, da verniki med seboj komunicirajo. Zasebna
Maša za Lutra ni bila v skladu z resnico in potrebno je bilo torej
ukiniti vse zasebne Maše.
Luter
je zakrament Evharistije imenoval »zakrament kruha«. Pravil je, da
je Evharistija postala obžalovanja vredno izkrivljanje. To
izkrivljanje Maše je pogojeno s tem, da je Maša spremenjena v
Žrtev. Moramo potrditi, da se dane ne govori več o Žrtvi sv. Maše
v škofijskih in župnijskih lističih (glasilih). Ampak o
Evharistiji, o zborovanju, o večerji. Kakšno čudno približevanje
Lutrovim tezam!
Poleg
tega je Luter sam dela razliko med nameni Mašne Žrtve. Rekel je, da
je eden od ciljev Maše zahvala Bogu. Evharistija je »Sacrificium
laudis« ne pa »Sacrificium expiationis«., torej ni spravna Žrtev,
ampak zahvalna Žrtev, Evharistična. Zaradi tega nekateri
protestanti še vedno omenjajo Žrtev, toda ne razumejo jo v smislu
spravne Žrtve, ki odpušča grehe, kar pa je eden glavnih namenov
Mašne Žrtve.
Zato
moderni protestanti sprejemajo novi obred Maše, ker pravijo, da je
sedaj z novim obredom mogoče moliti skupaj s Katoličani. To je bilo
objavljeno v nekem časopisu nadškofije Strasbourg, ki je objavil
poročilo o srečanju s protestanti Augsburške konfesije. »Resnično,
s sedanjimi oblikami evharističnega slavljenja Katoliške Cerkve in
s prisotnim medsebojnim teološkim zbliževanjem mnoge motnje, ki bi
mogle preprečiti nekemu protestantu, da sodeluje pri evharističnem
slavju, postopoma izginjajo in sedaj je nekemu protestantu mogoče
priznati, da imamo v Katoliškem evharističnem slavljenju Večerjo,
ki jo je Gospod ustanovil. Menimo, da je se je vredno posluževati
novih evharističnih molitev, ki imajo to prednost, da slabijo
teologijo Žrtve«. Povsem jasno je!
Pred
dvema tednoma sem šel v Anglijo in izvedel, da je nek anglikanski
škof sprejel novi katoliški obred za vso svojo škofijo. Izjavil
je: » Ta novi obred je povsem v skladu z našimi protestantskimi
prepričanji. Torej, jasno je, da za protestante ne obstajajo več
težave glede sprejemanja novega obreda. Zakaj ne sprejmejo starega?
To je gospod Salleron vprašal očete iz Taizéja: »Zakaj pravite,
da lahko danes sprejmete novi obred, ne morete pa starega? Obstaja
torej razlika med novim in starim obredom in ta razlika je bistvena.
To ni slučajna razlika in zato ne sprejemajo starega obreda z vsemi
molitvami, ki so dragocene in ki resnično razsvetljujejo namene
Žrtve: prošnje, kesanje, zahvala in češčenje. To je namen Žrtve
Katoliške Maše, ki je jasna v starem obredu, nič več pa ni jasna
v novem, ker ni več Darovanja. In zato ga Luter ni več želel.
Poglejmo,
kako je Luter začel s svojo novo Mašo. Prva evangeličanska Maša
je bila darovana v noči med 24. in 25. decembrom leta A.D. 1521. Pri
prvi evangeličanski Maši, po pridigi o Evharistiji, se predstavlja
obhajilo pod obema podobama kot obvezno, spoved pa kot nekoristna,
ker je dovolj samo vera. Lutrov učenec Karlstadt pride do oltarja v
posvetni obleki, moli Confiteor in nato se začne Maša, kot se je
slavila do tedaj, ampak samo do Evangelija. In resnično, darovanje
in privzdigovanje so ukinili in to kaže na to, da je ukinjeno vse,
kar je predstavljalo smisel Žrtve.
Po
posvetitvi sledi obhajilo; mnogi navzoči so, preden so se obhajali,
jedli in pili, celo žganje. Obhajilo se deli pod obema podobama,
kruh na roke.
Ena
od hostij se izmuzne in pade na obleko vernika. Nek duhovnik jo
vzame; druga hostija pade na tla in Karlstadt prosi vernike, da jo
poberejo in ker so to zaradi strahu in spoštovanja zavrnili, pravi:
«Pa naj ostane, kjer je, saj ni važno, samo naj se ne hodi po
njej.« Malo kasneje jo sam pobere.
Številni
ljudje so zadovoljni zaradi novotarij in mnogo ljudi se udeležuje
nove Maše, ker je en del v nemškem jeziku in oni pravijo, da jo
bolje razumejo. Samostani se pričnejo prazniti. Luter je izjavil, da
bo zadržal svoj habit in svoje samostanske navade. Nekateri menihi
ostajajo v samostanih, toda večina jih zapusti in se oženi. Med
duhovniki vlada velika anarhija. Vsak mašuje, kakor želi. Svét ne
ve več, kaj storiti. Zato sprejme odločitev, da uredi novo
liturgijo, da ne bo več dopuščal polne svobode in bo uvedel malo
reda. Način slavljenja Maše mora biti sledeč: Uvod, Slava, berilo,
Evangelij, Svet; potem bi morala slediti pridiga. Ofertorij in Canon
sta ukinjena in duhovnik bere poročilo o ustanovitvi Večerje.
Govori glasno, v nemškem jeziku in podeljuje Obhajilo pod obema
podobama. Na koncu pride še Jagnje Božje in Benedicamus Domino.
Spremembe Posvetitve, ki so bile vpeljane v Novus Ordo, so podobne
spremembam, ki jih je uvedel Luter; bistvene besede Posvetitve niso
več samo besedne oblike, ki smo jih poznali do sedaj: » Hoc est
Corpus meum… Hoc est calix Sanguinis mei«. Ne! Sedaj se glavne
besede začnejo: »On vzame kruh…« Vse do posvetitve vina, »Hoc
facite in Meam comemorationem«. Luter je rekel isto stvar. Zakaj?
Ker se bere poročilo o Večerji, ki je: »Poročilo, ne dejanje, ni
Žrtev, ni žrtvovanje, to je navaden spomin«. Zaradi česa so naši
ljubitelji novotarij kopirali Lutra?
Luter
je poleg tega rekel: » Maše in večernice so končane. Brevir se bo
vseeno zadržalo, kot jutranja, večerna in po-večerna molitev, toda
samo preko tedna. Ne bo se več slavil svetnik dneva, razen če je
izrecno omenjen v Pismu. Torej, popolnoma je spremenil koledar, točno
tako, kot so sedaj napravili v Novus Ordo.
Zakaj
so pri novi Maši tako servilno posnemali Lutra? Edina razlaga, ki jo
moremo dati, je ekumenizem. Zato ker se sicer sploh ne da razumeti te
reforme. Ta resnično nima nobene prednosti, niti teološke, niti
pastoralne. Nikakršne prednosti nima, razen zbliževanja s
protestanti. Opravičeno se more misliti, da so iz tega razloga
protestanti povabljeni v Komisijo za reformo Maše. Toda, ali si
morete zamisliti, da so bili protestanti, ki nimajo naše vere,
povabljeni v Komisijo za reformo naše Maše, naše Žrtve, tistega,
kar imamo mi in kar je najboljše, najbogatejše, najdragocenejše v
vsej naši Cerkvi, najpopolnejšo stvar naše vere?
Luter
je januarja leta A.D. 1526 dal natisniti nov obrednik. V svojem duhu
je želel popolno svobodo. Govoril je:« Če bi bilo mogoče, bi dal
popolno svobodo duhovnikom, da naredijo obred, kakršnega želijo: no
sedaj kaže na nevarnost zlorabe, zato je potrebno uvesti uredbe«.
No, njegova ideja je bila popolna svoboda in seveda enakost
duhovnikov z laiki. In tako so vsi verniki bili duhovniki in so tudi
oni lahko imeli ideje, kako bi ustvarili razne oblike bogoslužja.
Torej, vsi skupaj: tisti, ki so duhovniki, tisti, ki imajo posebno
vlogo, tisti, ki so izbrani med verniki, vsi skupaj se morejo
preizkušati v kreativnosti kulta.
In
ker je bilo vse skupaj malo pretežko, ker je povzročalo veliko
nereda, so potem napisali obrednik. Poleg tega je govoril. «Uporaba
latinščine je po želji.« Ni bil povsem proti latinščini, celo
želel je, da se otroci učijo latinsko, vendar je govoril: »Želja
običajnih laikov, da imajo Mašo v nemškem jeziku, je popolnoma
upravičena«. Toda, so ljudje, ki prihajajo v Cerkev, da bi videli
nekaj novega, nove stvari, ampak to res niso Kristjani, oni so
radovedni, kot da bi mi šli k Turkom ali poganom.
»V
nedeljo bo Maša«. Luter z določenim odporom zadrži ime maša.
Začne z uvodom po nemško, potem sledi Kyrie, potem molitev dneva,
ki jo poje celebrant, obrnjen še vedno k oltarju in ne k ljudstvu.
Toda ob berilu in Evangeliju, ki se pojeta v nemščini, se bo obrnil
k ljudstvu. Potem vsi pojejo Vero v narodnem jeziku.
Celebrant
izgovarja parafrazo Očenaša, povabi k Obhajilu, nato sledi
Posvetitev. Pelo se bo po nemško tele besede: »Naš Gospod Jezus
Kristus, tiste noči, ko je bil izdan, vzame kruh in se zahvali, ga
razlomi in da svojim učencem, rekoč: »To je Moje Telo in Moja Kri,
ki se preliva za vas v odpuščanje grehov«. Hoc est Corpus Meum
Quod pro vobis tradetur – to so točne besede – Kolikokrat boste
to delali, boste delali v Moj spomin.- Potem celebrant vzame kelih,
kajti večerjajo, in reče: »Vzemite in pijte vsi, to je kelih nove
Zaveze v moji Krvi, ki se preliva za vas v odpuščanje grehov. Ni
dejal: »Pro vobis et pro multis«, ukinil je besede pro multis (za
mnoge) in mysterium fidei (skrivnost vere).
Mysterium
fidei in pro multis sta izginila. »Ki se preliva za vas v odpuščanje
grehov; delajte to vsakič, ko boste pili iz keliha v moj spomin.«
Te, besede, za katere je Luter pravil, da so Posvetitev, torej
bistvene besede, točno odgovarjajo besedam v dokumentu Kongregacije
za bogoslužje. Edina beseda preveč, ki je ostala v vatikanskem
dokumentu, je pro multis. Besede, ki so bile izgovorjene prej:
»Naš Gospod Jezus Kristus, tiste noči, ko je bil izdan, vzame
kruh« … ne pripadajo obliki posvetitve; Cerkev ni nikoli rekla, da
besede, ki se izgovarjajo pred Posvetitvijo, tvorijo del formule
zakramenta.
Po
Povzdigovanju, ki ga je Luter zadržal do leta A.D. 1542, je bilo na
vrsti Obhajilo na roko. Z Zadnjo molitvijo se je Maša zaključila,
podobno kot po obhajilna molitev pri Katoličanih.
Luter,
ki je sovražil duhovniški celibat in redovniške zaobljube, je
hotel ukiniti te cerkvene običaje. Potem je še ena zelo zanimiva
stvar, da se je vedno malce bal reform, ki jih je uvajal. Njegovi
učenci so ga prehitevali, medtem ko je sam ostajal malce bojazljiv.
Svojim učencem je govoril: »Obsojam novi običaj, da se Evharistija
daje iz rok v roke, kot tudi nedomiselni običaj obhajanja pod obema
podobama.« To je bilo v začetku, kasneje je to sprejel. V začetku
se mu obhajanje na roko ni zdela dobra stvar.
A
ker je dejal, da spoved ni več nujna, niti za tiste s težkimi
grehi, je okleval in govoril: »Spoved je dobra, toda če bi papež
zahteval od mene, da se spovem, tega ne bi napravil, jaz tega ne
želim početi, ampak ne želim niti, da mi nekdo prepove to tajno
spoved. Nikomur ne bi dopustil, da mi ukine tajno spoved. Ne bi je
zapustil v zameno za vsa zemeljska bogastva, ker vem, koliko moči in
tolažbe mi je nudila«. Luter je bil izjeden od tankovestnega
kolebanja, toda žrla ga je potreba po delanju novih stvari, vse
spremeniti, iti proti papežu, proti Rimski Cerkvi, proti dogmi. Zato
je nadaljeval s svojo reformo.
Jasno
je, da se današnja liturgična reforma navdihuje iz Lutrove reforme.
Mnogim kardinalom v Rimu sem povedal: »Vaša nova Maša je Lutrova
Maša«. Odgovorili so mi: »Potem je heretična«. Toda dodal sem:
»Ne, ni heretična, ampak ambivalentna, dvoznačna, ker jo lahko
daruje nekdo, ki ima celovito Katoliško vero v Žrtev, v resnično
stvarno Navzočnost, transsubstanciacijo, nekdo drug pa jo lahko
daruje in nima te intencije in potem ta Maša ni več veljavna.
Besede, ki jih izgovarja in kretnje, ki jih dela, temu ne
nasprotujejo. Maša je dvoznačna, zares dvoznačna. In nedvoumno jo
je Luter mnogo let veljavno daroval, ko še ni bil proti Žrtvi, ko
je bil še več ali manj Katoličan. Toda kasneje, ko je zavrgel
Žrtev, duhovništvo, stvarno Navzočnost, takrat njegova Maša ni
bila več veljavna.
Toda,
kako je neka Maša lahko tako dvoznačna? Nemogoče je to doseči s
starim obredom, ker je ta obred jasen. Celi Ofertorij jasno govori
tisto, kar delamo. Ofertorij je definicija Mašne Žrtve. Zato je bil
Luter zoper Ofertorij, ker je bil preveč očiten in zato je naredil
spremembe v Canonu, da ne bi pojasnjeval, ali je to pripoved ali
delovanje. Toda mi vendar vemo, da je Posvetitev delovanje, dejanje,
žrtvovanje. Vemo, da je v naših starih misalih pred Communicantes
napisano Infra actionem, po čemer je jasno, da to ni pripovedovanje,
niti spomin, navaden spomin. To je delovanje, žrtvovanje.
Vse
te spremembe v novem obredu so resnično pogubne, ker malo po malo
mladi duhovniki, ki nimajo več predstave o Žrtvi, o stvarni
Navzočnosti, o transsubstanciaciji, katerim to nič več ne pomeni,
da ti mladi duhovniki izgubljajo intencijo (namen) delati to, kar
dela Cerkev in ne darujejo več veljavne Maše, ker ni več stvarne
Navzočnosti.
Jasno
je, da starejši duhovniki, kadar darujejo po novem obredu, še imajo
vero vseh časov. Mnogo let so darovali Mašo po starem obredu,
zadržali so iste intencije; more se torej predpostavljati, da je
njihova Maša veljavna. Toda v obsegu, v kakršnem te intencije
izginjajo, Maše ne bodo več veljavne.
Hoteli
so se približati protestantom in Katoličani so postali protestanti,
protestanti pa niso postali Katoličani. To je kristalno jasno, temu
ne more nihče oporekati. Če je pet kardinalov in petnajst škofov
odšlo na »Koncil mladih v Taizeju«, kako bi torej ti mladi vedeli,
kaj je to Katolištvo in kaj protestantizem? Nekateri so prejeli
obhajilo pri protestantih, drugi pri Katoličanih. Ko je kardinal
Willebrands šel v Ženevo na Ekumenski zbor cerkva, je izjavil:
»Rehabilitirati moramo Lutra«. Rekel je to kot odposlanec Svetega
sedeža!
Toda
Spoved, kaj je postala Spoved, zakrament Pokore, s kolektivno odvezo?
Ali je to pastoralni način reči vernikom: »Dali smo vam kolektivno
odvezo, lahko se obhajate in kadar boste imeli priložnost, če ste v
težkih grehih, se boste spovedali v roku šestih mesecev ali v letu
dni…«? Kako se lahko tak način delovanja imenuje »pastoralno«?
Kakšno predstavo o težkem grehu se more imeti po tem? In sveta
Birma. Zakrament sv. Birme se nahaja v podobni situaciji. Danes, ko
škof deli zakrament sv. Birme, reče: «Zaznamujem te z znamenjem
križa, prejmi Svetega Duha«. Oni morajo natančno povedati, da je
posebna milost zakramenta, s katerim se daje Sv. Duha. Če se ne
izgovorijo te besede: » Ego te confirmo in nomine Patris…«, ni
zakramenta! Povedal sem to tudi kardinalom, ker so me obtožili, da
delim sv. Birmo, pa nimam pravice to početi. Odgovoril sem: »To
delam zato, ker se verniki bojijo, da njihovi otroci nimajo milosti
sv. Birme, ker dvomijo v veljavnost zakramenta, ki se sedaj podeljuje
po cerkvah, ne ve se več, ali je to zakrament ali ni. Torej, da bi
imeli vsaj to zagotovilo, da v resnici prejemajo milost, me prosijo,
da delim sv. Birmo in jaz to počnem, ker se mi zdi, da ne morem
odbiti tistim, ki od mene želijo veljavno Birmo, da bi vsaj prejeli
milost, čeprav to ni dopustno, ker smo v času, v katerem naravna in
nadnaravna božanska pravica pohodi pozitivno cerkveno pravo, kadar
to pravo temu nasprotuje, namesto da bi bilo kanal za to. Nahajamo se
v izredni krizi. Ne moremo slediti tem reformam. Kje so dobri sadovi
teh reform? Resno se to sprašujem. Liturgična reforma, reforma
bogoslužja, reforma redovnih skupnosti, vsi ti generalni kapitlji!
…V kakšnih razmerah so sedaj te bedne skupine? Vsi odhajajo!...
Nič več ni novicev, nič več poklicev!...
Oni
priznavajo, da ni več poklicev. Kardinal nadškof Cincinnatija (ZDA)
je na škofovski sinodi v Rimu priznal: »V naših deželah –
zastopal je vse dežele angleškega govornega področja – ni več
poklicev, ker mladi ljudje ne vedo, kaj je to duhovnik«. Mi moramo
ostati v Tradiciji. Samo Tradiciji nam v resnici daje milost,
resnično nam daje kontinuiteto v Cerkvi. Če zapustimo Tradicijo,
bomo pripomogli k uničenju Cerkve. Tem kardinalom sem tudi rekel:
»Ali ne vidite, da je koncilska shema o verski svobodi protislovna?
V prvem delu sheme je rečeno, da se nič ni spremenilo v Tradiciji.
Toda znotraj sheme je vse nasprotno Tradiciji. Nasprotno je temu, kar
so rekli Gregor XVI., Pij IX. In Leon XIII«.
Torej,
velja izbrati! Ali se strinjamo s koncilsko versko svobodo in smo
potem proti temu, kar so rekli ti papeži ali pa se strinjamo s temi
papeži, toda potem se ne moremo več strinjati s tistimi, ki
govorijo o verski svobodi. Nemogoče se je strinjati z obojimi. In
jaz sem dodal: » Jaz sem za Tradicijo in nisem za te novotarije, ki
predstavljajo liberalizem, nič drugega kot liberalizem, ki so ga
obsodili vsi prvi duhovniki tekom stoletja in pol. Ta liberalizem je
zašel v Cerkev preko koncila: svoboda, enakost in bratstvo«.
Svoboda:
verska svoboda; bratstvo: ekumenizem; enakost: kolegialnost! Toda to
so tri načela liberalizma, ki prihajajo od filozofov 18. stoletja in
ki je končal s francosko revolucijo. To so ideje, ki so vstopile v
koncil preko dvoumnih besed in sedaj gremo proti uničenju. Uničenju
Cerkve, ker so te ideje popolnoma v nasprotju z naravo in vero. Med
nami ne obstaja resnična enakost. Papež Leon XIII. je v svoji
encikliki dobro povedal o svobodi.
In
potem bratstvo. Če ne obstaja en Oče, kje bomo našli bratstvo? Če
ni Očeta, tudi ni Boga; kako bi potem mogli biti bratje? Kako bi
lahko bili bratje brez skupnega Očeta? Nemogoče! Ali moramo objeti
vse sovražnike Cerkve: komuniste, prostozidarje, budiste in vse
tiste, ki so proti Cerkvi?
Obstaja
nek dekret izpred tedna dni, ki pravi, da od sedaj ne obstaja
ekskomunikacija duhovnika, ki vstopi med prostozidarje. In kje je
Cerkev? To je nemogoče! Tradicionalni sovražniki Cerkve, tisti, ki
želijo uničiti Katoliške države! Kdo je uničil Portugalsko? Kdo
je bil v Čilu? In sedaj v južnem Vietnamu? Zato, ker so Katoličani!
Avstrija med prvo svet. Vojno, Madžarska, Poljska… prostozidarji
želijo uničenje Katoliških držav. Kaj bo čez leto dni s Španijo,
Italijo, itd.? Zakaj Cerkev širi roke proti vsem tem ljudem, ki so
njeni deklarirani sovražniki?
Res
moramo moliti… Moliti, ker je to hudičev napad na Cerkev,
kakršnega še nismo videli. Moramo prositi drago Gospo, presveto
devico Marijo, da nam priskoči na pomoč, ker resnično ne vemo, kaj
se bo jutri zgodilo. V resnici se zdi, da bo to uničenje imelo
strašne posledice za svet. Nemogoče je, da Bog sprejema vse te
psovke in bogoskrunstva, ki se počnejo proti Njegovi Slavi,
Njegovemu veličastvu! Bog ima veliko potrpljenja, toda prišel bo
dan, kdaj bo to, ne vem, prišel bo dan kazni zaradi vseh teh zakonov
o splavu, ki jih sprejemajo v mnogih državah, ločitev zakona v
Italiji, vse to uničenje moralnega zakona, uničenje resnice… Res
je težko verjeti, da se to lahko počne in da Bog nekega dne ne
spregovori!
Torej,
Boga moramo prositi za usmiljenje za nas in naše brate: toda moramo
se truditi in boriti. Boriti, da ohranimo Tradicijo in da se ne
bojimo. Ohraniti poglaviten obred naše svete Maše, ker je ona
temelj Cerkve in Krščanske družbe. Ko ne bo več prave Maše v
Cerkvi, bo Cerkev
končana.
Zato
moramo ohraniti ta obred, to Žrtev. Vse naše cerkve so zgrajene za
to Mašo, ne za neko drugo; za Žrtev sv. Maše, ne pa za Večerjo,
za gostijo, za spomin, za zborovanje, ne! Za Žrtev našega Gospoda
Jezusa Kristusa, ki ostaja na naših oltarjih! In zaradi tega so naši
očetje gradili naše lepe cerkve, ne pa za večerjo in spomin, ne!
Računam
na vaše molitve za moje semenišče, da bomo iz mojih bogoslovcev
napravili prave duhovnike, ki imajo vero in ki zaradi tega morejo
deliti prave zakramente in darovati pravo Mašno Žrtev.
Komentarji
Objavite komentar