Razlike med tradicionalno in novo Mašo – Podobnosti nove Maše s protestantskimi obredi

Razlaga pojmov:

Tridentinska sv. maša: tradicionalna maša, ki jo je na pobudo Tridentinskega zbora (A.D. 1545-1563) kodificiral papež sv. Pij V. kot standardno liturgijo zahodne Cerkve; od tod tudi njeno ime. Ta maša v svojih najvažnejših delih – pravzaprav sega vse od papeža sv. Gregorija Velikega (A.D. 590-604) dalje.


Novus Ordo Missae: novi red maše je nova liturgija, ki jo je leta A.D. 1969 uvedel papež Pavel VI. Ta maša je radikalna (temeljita, korenita) predelava prejšnjega rimskega obreda (tridentinske maše), ki jo je uvedel Consilium (liturgijska komisija) po drugem Vatikanskem koncilu (A.D. 1962-1965).

Cranmer: Thomas Cranmer (A.D. 1489-1556) je bil odstavljeni Canterburyjski nadškof, ki je z liturgičnimi spremembami po lastnih protestantskih idejah uničil Katoliško vero v Angliji. Bil je svetovalec kralja Henrika VIII. in ustanovitelj angleške reformacije. Uvedel je dve glavni liturgijski knjigi: Bogoslužje iz leta A.D. 1549, ki je bilo kompromis med prejšnjim katoliškim obredom in odkritega protestantskega bogoslužja in bogoslužje iz leta A.D. 1552, preko katerega so se uresničila njegova protestantska verovanja. Za časa vladavine kraljice Marije Tudor je bil obsojen na smrtno kazen zaradi krivoverstva in nato zažgan na grmadi.

Sarumski obred: Sarumski obred je bil način slavljenja rimskega obreda v Angliji do reformacije. V osnovi gre za isti tradicionalni rimski obred, kodificiran (uzakonjen) kot Tridentinska sv. maša z nekaj variacijami po regionalnih običajih in tradicijah.

Tridentinska sv. maša	Novus Ordo Missae
Imenovanje: Maša	Cranmer je naslovil svoje bogoslužje iz leta A.D. 1549: »Večerja Gospodova in sv. obhajilo z imenom Maša«. Novus Ordo Missae se v izvornem 7. členu imenuje »Gospodova večerja ali maša«. Izraz »Gospodova večerja« je še vedno vključen v spremenjenem členu 7.
Daruje se v latinskem jeziku.	Cranmerova »Večerja Gospodova« se daruje v narodnem jeziku. Novus Ordo Missae se daruje v narodnem jeziku.
Večji del sv. maše se izgovarja po tihem.	Cranmerovo bogoslužje sestavlja javno hvalo in zahvaljevanje ter se daruje glasno. Novus Ordo Missae se daruje glasno.
Daruje se na oltarju, obrnjenem na vzhod.	Cranmerova »Večerja Gospodova« se daruje na mizi, obrnjeni proti vernikom. Novus Ordo Missae se daruje na nečem, kar je očitno miza, obrnjena proti ljudstvu.
Psalm »Judica me«, nesprejemljiv za protestante, ker omenja »Božji oltar«. Psalm »Judica me« se moli kot pristopna molitev pri trad. sveti maši. »…Stopil bom k Božjemu oltarju. K Bogu, ki razveseljuje mojo mladost«…	Cranmer ga je ukinil. V Novus Ordo Missae je ukinjen.
Dvakratni »Confiteor« (Spovem se …) razločuje med duhovnikom in ljudstvom, kar je nesprejemljivo za protestante, prav tako nesprejemljivo zanje je klicanje svetnikov.	Cranmer ga je ukinil. V Novus Ordo Missae je ukinjen dvakratni Confiteor, s čimer je zamegljena razlika med duhovnikom in ljudstvom. Skrajšani Confiteor s klicanjem angelov in svetnikov je vključen kot opcija (možnost), vendar pa so omogočeni še drugi spokorniški obredi, ki ne vsebujejo tega klicanja in so zato popolnoma sprejemljivi za protestante.
Molitev »Aufer a nobis« (Odvzemi nam, prosimo, Gospod, naše grehe…) se s spominom na Sveto nad svetim sklicuje na starozavezne žrtve, ko je starozavezni véliki duhovnik vstopil, da daruje krvni žrtveni dar.	V Novus Ordo Missae je ukinjena.
Molitev »Oramus Te Domine« omenja relikvije v oltarnem kamnu.	V Novus Ordo Missae je ukinjena. Uporaba oltarnega kamna ni več obvezna za premične oltarje ali kadar se maša daruje izven posvečenega prostora (cerkve). Oltarni kamen je samo »pohvalno zadržati« pri stalnih oltarjih (Splošna uredba 265-266).
Uvodna pesem, Kyrie Eleison, Gloria, zborna molitev, berilo, evangelij, Vera.	Cranmer je vse to obdržal. V Novus Ordo Missae so obdržani.
Molitve pri povzdigovanju: Suspice, sancte Pater; Deus, qui humanae substatiae; Offerimus Tibi, Domine; In spiritu humilitatis; Veni, sanctificator; Suspice, sancta Trinitas.	Vzporedne molitve iz sarumskega obreda je Cranmer ukinil. Vse te molitve so bile ukinjene v Novus Ordo Missae, razen izvlečka iz Deus, qui humanae substantiae, ter In spiritu humiliatis.
Orate fratres.	Cranmer je molitev ukinil. V Novus Ordo Missae je Consilium ukinil to molitev, vendar je po pritiskih na sinodi v Rimu leta A.D. 1967 bila ta molitev vpeljana nazaj.
Tajne molitve ali molitve pri povzdigovanju.	Te molitve običajno vsebujejo specifično darovanjsko (žrtveno) izrazoslovje. Cranmer jih je ukinil, V Novus Ordo Missae so obdržane, čeprav so večkrat razvodenele z ICEL-ovimi prevodi. (ICEL je liturgijska komisija za angleški misal). Ker te molitve ne sestavljajo del ordinarija, tako ne predstavljajo ovire za doseganje ekumenskega ordinarija.
Dialog »Sursum Corda«, uvod, Sanctus.	Cranmer je vse to obdržal. V Novus Ordo Missae so obdržani.
Rimski Canon.	Cranmer ga je ukinil. V Novus Ordo Missae je zadržan kot opcija, kjer je vsebovan tudi Canon (II. Evharist. molitev), katero nekateri protestanti sprejemajo, ker ne razlikuje duhovnika od ljudstva in ne vsebuje besede »hostia« (žrtev)*.
češčenje	Cranmer jo je bistveno spremenil, v Novus Ordo Missae so sprejeli njegove najbolj bistvene spremembe.
Molitev »Libera nos«, ki je za Pater noster.	Luter in Cranmer sta zaradi klicanja svetnikov in zaključka ukinila to molitev. Spremenjena varianta je zadržana v Novus Ordo Missae, - brez klicanja svetnikov.
Haec comixtio.	Varianto te molitve iz Sarumskega obreda je Cranmer ukinil. Spremenjena varianta je zadržana v Novus Ordo Missae, - z bistvenim izpuščanje besede »consecratio« (posvetitev).
Domine Jesu Christe, qui dixisti.	Te molitve ni v Sarumskem misalu in tudi ne vsebuje nič, čemur bi protestant lahko nasprotoval, razen besed: »ne respicias peccata mea«, s katerimi duhovnik prosi odpuščanja za svoje lastne grehe. To je še ena molitev, ki jasno razlikuje duhovnika od laičnega ljudstva, vendar so v Novus Ordo Missae te besede spremenjene iz peccata mea v » peccata nostra« (naše grehe).
Domine Jesu Christe, Fili Dei vivi, perceptio Corporis tui.	Spremenjene variante teh molitev so zadržane v Novus Ordo Missae; eno izmed njih duhovnik pred obhajilom izgovarja osebno v svojem imenu. To nam morda vzbuja neko zadovoljstvo, da je taka molitev vključena. Ni potrebno dodajati prevelik pomen uporabi realističnega načina govora v zvezi z resnično Navzočnostjo v teh molitvah. Reformatorji so prvenstveno želeli ukiniti »darovanjski, žrtveni« način govora, tako da so uporabo govora, ki jasno izraža vero v stvarno, resnično Navzočnost, spravili s svojimi teorijami.
Obred obhajanja. Obhajilo se deli laikom pod eno podobo.	Obhajilo se po Cranmerovem bogoslužju prejema pod obema podobama. Situacije, kjer se enako počne v Novus Ordo Missae, so vedno številčnejše. V ZDA je to že dopuščeno pri vseh nedeljskih mašah.**
b) Tradicionalna oblika hostije	Ustrezna oblika hostije po Cranmerovem obredu iz leta A.D. 1549 naj bi bila takale: nekvašena, okrogla, kot je bila že prej, ampak veliko večja in debelejša, da bi se jo lahko prikladno razpolovilo ali razdelilo na več delov, kot je volja duhovnika. Hostije so tudi brez vsakršnih simbolov. Št. 283 v Splošni uredbi pravi: »Zaželeno je, da se evharistični kruh, čeprav nekvašen in tradicionalne oblike, pripravi tako, da lahko duhovnik pri maši hostijo razlomi na več delov in jo podeli vsaj nekaterim vernikom«.
c) Hostijo deli duhovnik obhajancu, ki kleči, na jezik.	Cranmer je zadržal vse tri tradicionalne prakse v obredu iz leta A.D. 1549, toda v obredu iz A.D. 1552 se obhajilo podeljuje na roko, da bi se s tem označilo, da je to navaden kruh in da se duhovnik ne razlikuje od laikov. Obhajilo se sedaj deli na roko v vseh zahodnih deželah in Novus Ordo Missae je prekosil samega Cranmera v tem, da dopušča prejem obhajila na roko, stoje in da obhajilo delijo laiki.
Quod ore sumpsimus i Corpus Tuum	V te molitve je vključen izrazit govor o resnični Navzočnosti, ki ne predstavlja nekaj, kar bi bilo priporočljivo za protestante, čeprav bi jih Luter mogel zadržati zahvaljujoč svoji teoriji konsubstanciacije (dve različni pojmovanji evharistije: Rimokatoliško pojmovanje evharistije je dobesedna evharist. Presnovitev hostije v Jezusovo Telo in vina v Jezusovo Kri. Protestanti imajo teorijo o konsubstanciaciji, ki pomeni, da v hostiji ko eksistirata (so-bivata) substanci Jezusovega Telesa in hostije ter v vinu substanci Jezusove Krvi in vina.) Molitev Quod ore sumpsimus ni bila vsebovana v Sarumskem obredu, toda Corpus Tuum je bila, vendar jo je Cranmer ukinil. Obe molitvi sta bili ukinjeni v Novus Ordo Missae. Naknadno je bila vrnjena molitev Quod ore sumpsimus.
Placeat Tibi	Placeat Tibi je bila črna pika za protestante. Kajti samo ta molitev je bila zmožna napraviti Novus Ordo Missae nesprejemljivo za protestante, če bi jo obdržali. Z zgledovanjem po Lutru in Cranmeru je Consilium ukinil to molitev.
Zadnji evangelij	Ničesar nezdružljivega s protestantizmom ne predstavlja ta evangelij, toda njegovo zadržanje v Novus Ordo Missae bi bilo v neskladju z protestantskim bogoslužjem, ki se zaključi z blagoslovom. Consilium ga je ukinil.
Leonove molitve po sv. maši	Molitve po maši ne sestavljajo samega ordinarija, vendar so v praksi bile sestavni del liturgije. Pet molitev, ki bi bile manj primerne od teh, si je težko zamisliti. Consilium jih je ukinil.

Opombe urednika:

* Potrebno je poudariti, da se Rimski Kanon (prva evharistična molitev), ki jo najdemo v novem misalu, bistveno razlikuje od tistega v tradicionalnem misalu, ker so iz njega izbrisani skoraj vsi znaki križa in poklekanja in se v novem obredu celotno besedilo izgovarja glasno, medtem ko se v starem obredu večinoma izgovarja po tihem. Prav tako je potrebno povedati, da se tudi takšen, okleščen »Rimski Canon« v praksi sploh ne uporablja, ker zaradi splošne težnje k minimalizmu (ki prežema celoten novi obred) velja za predolgega in zaradi psiholoških elementov »prenapornega«, kajti vsebuje dolge monološke dele, ki jih moli duhovnik. Sklop novega obreda pa ustvarja atmosfero potrebe po nenehnem dialogiziranju (izmenjavanju mnenj).

** Zaradi popustljive, ohlapne in liberalne narave predpisov in drugih elementov novega obreda, o katerih se sploh ne vodi računa se more sv. obhajilo brez kakršnih koli omejitev podeljevati pod obema podobama. Ironija situacije je v tem, da ta možnost pride prav konzervativno in tradicionalno naravnanim duhovnikom, ki jo morejo izkoristiti kot praktično rešitev za izogib možnosti podeljevanja hostije na roko in kot izogib večjega zla.