Sporočilo moderni cerkvi iz Vrta Božje agonije

Kot postno pripravo sem pričel sem z branjem in premišljevanjem Bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Za tiste, ki še ne poznate, knjiga vsebuje zapisana videnja avguštinske nune, blažene Anne Catherine Emmerich (A.D. 1774-1824),
ki je prejela mnogo mističnih darov in videnj. Verjetno je tudi, da je prejela stigme v celoti, zaradi katerih je poročala o fizičnih posledicah Jezusovih prebodenih rok, stopal, strani in čela. Posebno sem prizadet ob njenih živih opisih Jezusa v Oljčnem vrtu, ali, kot ga raje imenujem, iz Vrta Božje agonije.

Po Anne Catherine Emmerich:

»Jezusova duša je zagledala vse bodoče trpljenje apostolov, učencev in prijateljev; zatem je videl prvotno Cerkev, v začetku nekaj duš v čredi, nato večje število in potem v sorazmerju, ko je število naraslo, Cerkev, zmedeno od herezij in razkolov, ki so izbruhnili med njenimi otroki, ki so ponavljali Adamov greh z napuhom in nepokorščino.«

Stvar, ki me je resnično zanimala, je so bili opisi Jezusovega trpljenja: »V vrtu je Jezus videl mlačnost, zahrbtnost, zlobo in pokvarjenost neskončnega števila Kristjanov, laži in prevare oholih učiteljev, vsa bogoskrunstva hudobnih duhovnikov, usodne posledice vsakega greha in gnusobo razdejanja v Božjem kraljestvu, v svetišču tistih nehvaležnih človeških bitij, katere je imel v bližnji prihodnosti odrešiti s Svojo Krvjo in za ceno nepopisnega trpljenja.«

(Poudariti je potrebno, da se je sredi med nami ogabnost Pachamame krasno pripetila po nalogu papeža Frančiška!)

Tukaj je tako izobilje stvari za premišljevanje, ko Anne izčrpno nadaljuje, kako je bil Jezus priča:

»…škandalom vseh časov, od tistega dne pa celo do konca časov - vsake vrste zablod, grehov, prevar, norega fanatizma, trmoglavosti in hudobije - vse to je bilo pokazano pred Njegovimi očmi in zagledal je, kot da bi lebdeli pred njim, vse odpadnike, heretike in hinavske prenovitelje, ki so varali človeštvo s svojo navidezno svetostjo. Zapeljevalci in pokvarjenci vseh časov so Ga sramotili in mučili, ker ne bo mučen na njihov način ali ker ne bo trpel natančno tako, kot so pripravili in si zamislili, da bi moral.»

Nisem si mogel pomagati, da preko njenih živih opisov ne bi bil potegnjen v današnji dan, ko naj bi razmišljal, kaj se dogaja v Cerkvi, ko Anne nadaljuje: »Tekmovali so med seboj v trganju brezšivne obleke Njegove Cerkve; mnogo jih je bilo, ki so Ga zlorabljali, žalili in Ga zanikovali in mnogi so se zaničljivo obrnili stran, zmajevali z glavo nad Njim, zavračali Njegov usmiljen objem in hiteli proti Breznu, kamor jih je nazadnje pogoltnilo.«

Morda v obtožbo duhovnikom in škofom danes, je »Jezus videl brez števila drugih ljudi, ki si ga niso upali odkrito zanikati, ampak so šli svojo pot z gnusom ob pogledu na rane Cerkve, kot so šli Leviti mimo reveža, ki je padel v roke roparjem. Ni mi ušla opazka, da so bili Leviti Judovski duhovniški razred.

Po Anne Catherine Emmerich:

»Naš Božanski Odrešenik je z najbolj grenko muko opazoval nehvaležnost in pokvarjenost Kristjanov prvega, nato še vseh ostalih stoletij, celo do konca sveta in ves ta čas je glas skušnjavca neprekinjeno ponavljal: »Si še lahko trdno odločen tako strašno trpeti za tako nehvaležne brezbožneže?« Kako silen je bil potem boj , ki nastal med Njegovo človeško voljo in Njegovim odporom, da bi toliko trpel za tako nehvaležen rod, da so iz vsake pore Njegovega svetega Telesa privrele na plan velike kaplje krvi, ki so curljale na zemljo.«

Tako dragocene so te Annine besede, pa vendar se samo dotikam agonije v Vrtu, ne pa vsega, kar je razkrila o Pasijonu, zato se je težko odločiti, kaj bi bilo najbolj primerno za tale kratek članek. Kot poroča Anne: »Videla sem Cerkev kot Kristusovo telo in vse te tolpe ljudi, ki so se ločili od Cerkve, kako so razkosavali in trgali cele kose pri Njegovem živem telesu«.

Tako živo opisano trpljenje Cerkve za premišljevanje, kakor je sveti Pavel imenoval »Kristusovo Telo.« Ko Anne opisuje neuklonljivo vneto in ljubečo Jezusovo naravo, ki je tako potrebna, da zbere vse okoli Njega, pa je vendarle tako zavrnjena od nehvaležnih mož ter žena: »Žal! Gledal jih je na najbolj ganljiv način in obžaloval, da si bodo tako nakopali svojo večno pogubo.« Kajti Anne poroča naprej: » On nam je za hrano dal svoje lastno Božanstvo v Svetem Zakramentu na način združitve v eno telo – tisto od Cerkve, Njegove neveste – človeštvu, ki je bilo do neskončne stopnje razdeljeno in ločeno med seboj; in sedaj je opazil sebe, raztrganega in razklanega v tem istem telesu; kajti Njegovo glavno delo ljubezni, Sveto Obhajilo, v katerem naj bi človeštvo bilo ena celota, je postalo zaradi hudobije lažnih učiteljev vzrok razdeljenosti.«

Ne morem si pomagati, da ne bi mislil, da ko je v Fatimi Marija tožila, kako »bodo celi narodi izumrli«, da je bilo to morda mišljeno v duhovnem smislu. Kot pravi Anne: »Opazovala sem cele narode tako iztrgane iz Njegovih prsi in oropane za kakršen koli delež v zakladu milosti, ki so bile zaupane Cerkvi.« Vendar kljub trpljenju, ki ga je Jezus prestal zaradi nagnjenja do nehvaležnih mož in žena, je imela Anne Emmerich nekaj tolažbe, ki ji jo je Jezus ponudil med svojo agonijo, ki pa bi prav lahko veljala tudi za ostanek vernikov danes:

»Apostoli, učenci, device in svete žene, mučenci, spovedniki, puščavniki, papeži in škofje ter velike skupine redovnikov obeh spolov – z eno besedo, celotna vojska blaženih - se je prikazala pred Njim. Vsi so na svojih glavah nosili zmagoslavne krone in cvetlice v njihovih kronah so se razlikovale po obliki, barvi in vonjavah; razlikovale so se v popolnosti glede na različnost trpljenja, truda in zmag, ki so jim zagotovile večno slavo. Njihovo celotno življenje in vsa njihova dela, zasluge in moč, prav tako kot sijaj njihove zmage, vse to je prišlo izključno z njihovo združitvijo z zaslugami Jezusa Kristusa.

Medsebojni vpliv drug na drugega, ki se je vršil med temi svetniki in način, na katerega so vsi pili iz enega samega Izvira – češčenja vrednega Zakramenta in trpljenja našega Gospoda – je tvoril najbolj ganljiv in čudovit prizor. Ničesar okrog njih ni ostalo brez globokega pomena – njihova dela, mučeništvo, zmage, videz in oblačila – vse nepopisno različno, je bilo premešano med seboj v neskončni harmoniji in slogi; in ta sloga v različnosti je izhajala iz žarkov enega samega Sonca, iz Gospodovega Pasijona, iz Besede, ki je meso postala, v kateri je bilo življenje, luč sveta, ki je svetila v temi in téma je ni spoznala.

Vojska bodočih svetnikov je prišla pred dušo Našega Gospoda, ki se je tako znašel med hrepenečimi patriarhi in zmagoslavno množico bodočih blaženih in ti dve vojski sta se združili in izpopolnili druga drugo, ter obkrožili ljubeče Srce našega Zveličarja v obliki krone zmage.

Najbolj ganljiv in tolažbe poln prizor je Jezusovi duši podaril krepčilno moč in tolažbo.

Ah, On je tako ljubil svoje brate in ustvarjena bitja, da, da bi zadobil odrešenje ene same duše, bi spet z veseljem sprejel vse trpljenje, kateremu se je sedaj predal.« (Poudarek dodan)

Mike Steil, The Remnant

Vir: https://remnantnewspaper.com/web/index.php/articles/item/4783-a-message-to-the-modern-church-from-the-garden-of-divine-agony