Marijina Maša v soboto – pridiga (27. 6. 2020.)


Sobota je dan, posvečen Blaženi Devici Mariji in zato vsako soboto, razen če ni kakšnega posebnega praznika, posvetimo Blaženi Devici Mariji. Zakaj ravno sobota? Da bi to razumeli, moramo obrniti svoj pogled na Sveto Tridnevje in opazovati, kaj se je dogajalo, ko je Jezusovo Telo ležalo v grobu. Vemo, da so Ga njegovi učenci zapustili in se razbežali potem, ko je bil Jezus aretiran v Getsemanskem vrtu. Pod Križem vidimo samo enega učenca in to Janeza ter poleg njega pobožne žene. Oni so spremljali Jezusa na križevem potu, čeprav kasneje spoznamo, da pravzaprav vsega tega dogajanja takrat niso razumeli. Opazujemo lahko, da so se pobožne žene napotile h grobu, da bi Telo pomazilile. Tako vidimo, da niso vzele zares Jezusovih besed, ko jim je povedal, da bo tretji dan vstal od mrtvih. Ravno tako je Sv. Janez skupaj z ostalimi učenci, ki so bili razočarani nad potekom dogodkov, ko so jim potonile vse ladje, skupaj s Petrom stekel h grobu in šele tedaj veruje, ko vidi prazen grob. Vseeno pa je bil tu nekdo, ki je spremljal Jezusa vse do smrti na križu in njegovo križanje ni razumel kot poraz, ampak je ohranil vero v Njega, v Njegovo Vstajenje, in to je bila Jezusova Mati, Blažena Devica Marija. Zato je sobota Njen dan, ker nam je Ona na ta dan na popoln naćin pokazala, kako se živi Jezusov križ – da vse težave, vsak navidezni zemeljski poraz moremo v veri spremeniti v nebeško zmago. Zato še posebej na ta dan slavimo nebeško Mater, da bi nam Ona podelila tako čvrsto, neomahljivo vero, ki bo v vsakem križu mogla videti blagoslov, pot, ki vodi do vstajenja.

Mesec julij, v katerega bomo kmalu vstopili, je obdarjen z enim od velikih Marijinih praznikov in to je Marijin dan obiskanja Elizabete (ki ga bomo praznovali 2. julija). To je druga skrivnost veselega dela Rožnega Venca, v katerem premišljujemo utelešenje Božjega Sina, Jezusovo devičansko spočetje v telesu Blažene Device Marije po Svetem Duhu. Lahko vidimo, kakšne učinke je to devičansko spočetje sprožilo v Devici Mariji, zakaj Ona ne zadrži tega blagoslova za sebe, ampak Ga želi prinesti tudi svojim bližnjim, v tem primeru svoji sorodnici Elizabeti. Na podoben način je vsak od nas poklican k milosti širjenja darov drugim, kakere je sam prejel od Boga. Gledamo ta prizor, kako Devica Marija prihaja na obisk k Elizabeti v judovsko pogorje. Ona se vzpenja v višine in to je prispodoba tega, kar se mora zgoditi v našem duhovnem življenju, ko prejmemo Jezusa. Marija Ga je spočela v svojem telesu, mi pa taistega Sina prejemamo; Božjega Sina prejemamo – Njegovo Telo in Kri v Sveti Evharistiji. Zato naj nam ona pomaga, da doživimo ta sad vzpona bližje k Bogu, da nas vodi h krščanski popolnosti, k svetosti. Zato lahko vidimo, da Marijin obisk Elizabete ni bil navaden družinski obisk, ampak predstavlja dejanje ljubezni, ki mora rasti tudi v nas in se udejaniti v naših odnosih do bližnjega – to so glavni cilji našega krščanskega življenja.

Nato v tem mesecu juliju praznujemo še en Marijin praznik in to je dan Karmelske Gospe, ki je 16. julija. Na ta dan slavimo enega od velikih darov Blažene Device Marije, ki ga je darovala vsem kristjanom in to je karmelski škapulir. To je zakramental (blagoslov), ki ga je Blažena Devica Marija podarila Sv. Simonu Stocku v 13. stoletju in povedala, da bo vsak, ki bo opravljal pobožnost k njej in nosil ta škapulir, po smrti osvobojen muk v vicah. Tisti, ki prejme ta škapulir, mora zato izpolnjevati določene pobožnosti – moliti mali oficij Blažene Device Marije, se postiti 3 dni v tednu (sreda, petek in sobota) na čast Gospe ali moliti Rožni Venec vsak dan (skratka, da izpolnjuje eno od teh treh naštetih pobožnosti) z živo vero in zaupanjem v Marijino varstvo in pomoč, da nas bo ona zaščitila v času naše smrti in nas rešila muk vic. Zato je ta zakramental močno sredstvo, ki nam bo pomagalo, da se borimo proti napadom temnih sil, ki želijo ogroziti naše večno odrešenje. Potrebno je, da se zavemo resnosti tega boja med dobrim in zlim in da trdno zaupamo v Marijin zagovor, da nam bo ona kot nebeška Mati izprosila vse potrebne milosti, da bomo lahko dosegli končni cilj in to je večno zveličanje naših duš.

Končno pa lahko na Marijino soboto pogledamo na zelo pomembno delo apostolata Blažene Device Marije, še posebno za današnji čas in to je Vojska Brezmadežne. To gibanje je osnoval Sv. Maksimiljan Kolbe, ki je s tem duhovnim orožjem želel začeti boj zoper brezboštvo, ki se je vse bolj širilo po svetu in je tako še posebej danes. Leta 1917 je videl prostozidarje, ki so priredili bogoskrunsko procesijo v centru Rima, kjer so se posmehovali krščanski veri. To ga je spodbudilo, da se postavi po robu satanovi sili. Kako? Tako, da se je popolnoma daroval v roke Brezmadežne Device Marije. Zasnoval je gibanje, ki je bilo posvečeno Brezmadežni in katerega čudodelno orožje bo čudodelna svetinja na Rožnem Vencu, vsakdanja molitev Rožnega Venca in kratke udarne molitve. Vse to je glavno obeležje Vojske Brezmadežne. Predvsem je pomemben molitev ki pravi: "O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo! Prosi za vse tiste, ki se k Tebi ne zatekajo, a še posebej za prostozidarje in vse, ki so Tebi posvečeni." Na ta način smo lahko Marijini vitezi. Moramo se boriti za Njeno in Kristusovo Kraljestvo, tako da bomo delili Marijine čudodelne svetinjice, ki so Njeno močno sredstvo, po katerem bo Ona s svojim materinskim zagovorom na naše molitve odgovorila z velikimi milostmi, posebno kadar molimo za spreobrnenje grešnikov in nevernikov.

Gibanje Vojske Brezmadežne je osnovano v okviru našega Bratstva po vsem svetu. Upamo, da ga bomo lahko kmalu osnovali tudi tukaj v tej kapeli v Mariboru, da bi se na ta način vsi posvetili Brezmadežni in delali za Njeno slavo. Danes se praznuje tudi praznik sv. Eme Krške, slovenske svetnice, katero tudi žeimo moliti, da bi prosila za nas i naš apostolat tukaj v Sloveniji. Ona je kot drugi svetniki častila Presveto Devico Marijo. Zato vsak dan živimo posvetitev Marijinu Materinskemu Srcu, da bomo lahko od Nje prejeli blagoslov in da bo to vodilo vsa naša prizadevanja pri širjenju Njenega Kraljestva. Amen.
p. Marko Tilošanec

Komentarji