Sinoda o Amazoniji: tisto najhujše se je zgodilo že na začetku

Z začetkom 6. oktobra A.D. 2019 in s tritedenskim nadaljevanjem bi Sinoda o Amazoniji mogla zasedati diskretno, tako da bi tiskovni urad Svetega Sedeža moral izdati poročilo šele na polovici ali pa na koncu dela. Toda nasprotno! Sinoda se je začela z letečim štartom, z otročjimi demonstracijami, ki so mejile na bogokletstvo, z patetično liturgijo in vznemirjajočimi izjavami.

Cerkev, ki vesla

Že od prvega dne Sinode se je odvijala v baziliki sv. Petra in v vatikanskih vrtovih odvijala osupljiva predstava. Razstavljene so bile nekatere nekatere predstavitve pisanih, primerno obarvanih pernatih Indijancev iz Amazonije. Na nekem mestu se je zgodila tudi neke vrste bučna in neprimerna predstava, kako bi zvenel »krik matere Zemlje«, za katero bi nekateri želeli, da je Mati Božja, Devica Marija. Bogoskrunska primerjava!

Pred papežem in kardinali so se odvijali plesi in groteskne ceremonije z vboklim kanujem in figuricami, mešanica nezakonitih obredov in idiotskih zvokov. Med procesijo za vstop v dvorano Pavla VI., v katero so nosili omenjeni kanu, je bil izražen poziv Cerkvi, naj začne veslati skupaj s staroselskimi narodi in zanje. Še sreča, da norčevanje in roganje ne ubija. Uboga Petrova ladja!

Daleč od daha sv. Duha, ki bi moral napolniti njena jadra, mora Cerkev od sedaj dalje iti naprej z vesli plemen Ayorea in Bušinengea. Mimogrede, moramo obžalovati te uboge domorodce, ki so krenili na to pustolovščino. Pokvarjeni trgovci so v prejšnjih časih njihove prednike po mestih Evrope predstavljali, včasih za rešetkami, kot zanimiva bitja. Neumnost teh trgovcev je bil vsaj izgovor za nepoznavanje in nerazumevanje daljnih in neznanih narodov.

V današnjem času pa ti domorodci sami prihajajo, da bi se pokazali in prinesli kanček eksotičnosti, ki jo ljubijo fotografi. Čeprav so nosili na sebi bedno pomanjkljivo in neprimerno obleko, so vseeno prišli z letalom. Organizatorji jim niso postavili šotorov v vatikanskih vrtovih in niso prenočevali pod drevesi Janiculuma (= vatikanski grič), ampak v hotelskih sobah. Ni znano, če se bo ta primerjava zdela diskriminatorna.

Greta in moč simbolov

Papež je 4. oktobra za vodenje Sinode izbral vélikega svetega Frančiška Asiškega. Toda Greta Thurnberg se zdi prava ikona tega burnega zbiranja. Uradna medijska stran Vatican.news poroča o tem, kako se je prvega dne Sinoda ukvarjala z mladimi in ekologijo: »V nadaljevanju Sinode mladih 2018 smo razmišljali o pomembnosti vloge mladih v integralni ekologiji na primeru mlade švedske aktivistke Grete Thurnberg in iniciative za podnebni štrajk«.

Med kazni, ki jih Bog pošilja svojemu nevernemu ljudstvu spada tudi tale: »Gorje tebi, dežela, kadar ti je kralj otrok!« (Pregovori) Mogoče obstaja še kaj hujšega: kadar odrasle, posvečene osebe, škofje in kardinali pričnejo oponašati otroke in njihove burke ter norčije, da bi dosegli svoje cilje in vpliv.

Ali bi bilo v zaključku napačno videti v teh dokazih samo posledice te »mladeniško objestne ideologije«, katere so se politični voditelji že dalj časa posluževali in katera očitno tudi Katoliških dostojanstvenikov ni zaobšla. V resnici so te instalacije in svečanosti prav tako simbolične, kakor tudi signali, ki niso niti najmanj nedolžni.

Ekološko spreobrnjenje in eksotične ekstravagance

Teme so težke in resne. Četrto splošno zasedanje poziva k ekološkemu spreobrnjenju, ki vključuje priznanje in izpovedovanje »ekoloških grehov«. Ekološko spreobrnjenje se mora, kot je pojasnil salezijanski misijonar, celo darovati tudi kot »oblika spreobrnitve k svetosti« (sic). Kristijanizirane ameroindijanske narode je potrebno evangelizirati brez duhovnikov: od tod pospeševanje stalnega diakonata med domorodci, razvoja «laičnih služb« in poziv k vključevanju žensk. Če pa se absolutno vztraja glede prisotnosti duhovnikov, se močno poziva na posvečevanje oženjenih moških. 

Najnovejši predlog te eksotične ekstravagance: ustvarjanje »ad experimentum« amazonskega Katoliškega obreda – vemo, kaj to pomeni. Trdi se, da, kot obstaja ekološka ureditev v naravi, tako obstaja tudi cerkveni ekosistem. Od tu ideja o oblikovanju inkulturiranih¹ obredov, ki se, ne da bi bili povezani s praznoverjem, morejo »uskladiti s pravim liturgičnim duhom«. Na žalost, čeprav nedvomno obstaja možnost oblikovanja novih obredov, bi se bilo smiselno vprašati, kaj je pravzaprav ostalo od »pravega liturgičnega duha«, katerega je tako močno pospeševal papež sv. Pij X. in katerega so oropale reforme Pavla VI. pred petdesetimi leti.

Ne izgubimo upanja

Sinoda se je pričela z žalostnim spektaklom, ki je bil bolj podoben celonočnemu skavtskemu ognju – podnevi in brez ognja. Sinoda se nadaljuje v ekstravaganci zahtev in očitkov, medtem ko se delo sinodalnih očetov pričenja s prisluškovanjem duhov prednikov in primitivnih kultur.

Vemo, da Bog ne bo nikoli zapustil Cerkve, da je vrata pekla ne bodo nadvladala, da je rešitev Tradicija. Cerkev preživlja svojo muko: kakor njen Učitelj, se morda zdi izobličena in neprepoznavna. Samo vera lahko ohrani upanje in ljubezen, da ostanemo zvesti Cerkvi in ji služimo v resnici, pravičnosti in svetosti. Človeške konstrukcije (tvorbe) so samo za nek določen čas in bodo minile, kot minejo maske tega sveta.

»Oni, ki tlačijo ljudstvo moje, so otroci, in ženske mu gospodujejo. O ljudstvo moje! Oni, ki te vodijo, te zapeljujejo ter v zmešnjavo spravljajo stezo potov tvojih. (Iz. 3,12)

1 oblikovanju in ohranjanju kulturnih vzorcev vsakdanjega življenja

Vir: fsspx.news