Nedavni škandali s Sinodo o Amazoniji so izzvali reakcije. Prigoda s kipci idolov, ki so se častili v glavnem mestu Krščanstva, nam veliko pove. Njihova postavitev v vatikanskih vrtovih 4. oktobra pred papežem in njegovim najožjim spremstvom je mogla izzvati samo šok. Uprizorjena je bila procesija in ples, napravljeno je bilo malo svetišče, v katerem so se plešoče povorke častilcev Pachamame vidno zbirale okoli dveh lesenih kipcev, ki sta predstavljala nago nosečo žensko – da ne omenjamo prisotnosti faličnega lika, ki leži na svojem hrbtu. Ta eksotični dogodek ni bil samo folklorna predstava, ampak je simboliziral »jok amazonske dežele in domorodnih narodov« in se je trudil dati čast meseni, pradavni in primitivni kulturi in »duhovni dediščini« teh krajev PRED prihodom Evangelija. Z drugimi besedami, češčenje poganske kulture s njenimi obredi, verovanji in idoli. Njeni obredi so, vključno s tistimi fetišističnimi 4 , so naenkrat postali spoštovani.
Njena primitivna in telesna prepričanja so postala legitimna pot Sinode in skupaj z njo celotne Cerkve. Njeni grobi in grozljivi idoli so postali predmet vsesplošne naklonjenosti. Karabinjerji so jih morali reševati iz reke Tibere potem, ki jih je neka pogumna duša vrgla vanjo.
Quo Vadis Francisce?
Papež se je opravičil, celo prosil je za oproščenje: »Želel bi reči besedo o kipih Pachamame, kipih, ki so bili umaknjeni iz cerkve v Transpontini, kjer so bili brez malikovalskih namenov in so bili vrženi v Tibero. Pred vsem, to se je zgodilo v Rimu in kot škof Rimske škofije prosim za oproščenje tistih ljudi, ki so bili s tem dejanjem prizadeti«.
On vsaj ni posnemal hinavščine nekaterih prelatov ali Tiskovnega urada Svetega Sedeža, ki si malika niso upali imenovati z njegovim pravim imenom. Frančišek zelo dobro pozna Južno Ameriko in zna stvari poimenovati s pravim imenom. To so resnično bili pravi kipi Pachamame, boginje Matere Zemlje.
Torej, ni bilo malikovalskih namenov? Ali res ne? Zakaj potem vsi ti obredi? To niti najmanj ne zmanjšuje škandal. Kaj ima malik iskati na svetem mestu?
Od kdaj papež, Kristusov namestnik in rimski škof, tolerira takšen prizor? Ali je hotel užaliti kri tako številnih mučencev, ubitih v tem mestu, pa tega ni mogel izvesti kako drugače? Quo Vadis Francisce?
Reakcije s prav vseh strani
Reakcije so bile živahne. Generalni poglavar Duhovniške Bratovščine Pija X. poziva, da se vsi vključijo v dan posta in molitve 9. novembra, da bi darovali spravno daritev za ta škandal, pa tudi za usmeritev Sinode, ki pa na žalost ne preseneča – napad na Katoliško duhovništvo in preobračanje moči svetega Reda v Cerkvi – vse z blagoslovom hierarha. No, p. Davide Pagliarani v tem vsekakor ni sam.
Kardinal Gerhard Ludwig Müller (na sliki), ki ga je v Washingtonu intervjuval Raymond Arroyo, je zelo dobro povedal:« Bila je velika napaka, da so bili maliki prineseni v cerkev, namesto da se jih vrže ven, kajti po samem Božjem zakonu je – po Prvi Božji zapovedi - malikovanje težek greh… Zločin proti božanskemu zakonu«.
Mnogi Katoličani so prav tako obsodili ta odvraten prizor. Cerkev mora narodom Amazonije prinesti Jezusa Kristusa, ne pa da amazonski maliki curljajo v Cerkev Božjo. Glavni urednik Oddelka za komunikacijo v Vatikanu Andrea Tornielli skuša opravičiti neopravičljivo celo s citiranjem Frančiška Asiškega in kardinala Newmana, katerih vero sam tako blati, kot revni misijonar brez časti.
Druga reakcija je reakcija škofa Athanasiusa Schneiderja, ki se ne obotavlja naznaniti sinkretizem 5 in poganstvo, »ki kot strup prehajata v vene skrivnostnega Kristusovega Telesa, Cerkve«. Škof spominja na žalosten prizor iz teh dni, ko so pred grobom sv. Petra častili malike, ki jih je pozdravil papež Frančišek, nato so bili postavljeni v sinodalno dvorano na mesto groze. Obsoja češčenje poganskega simbola Pachamame ter poziva k molitvi in pokori.
To je v resnici vse, kar preostane početi v upanju, da se bodo papež in odgovorni za te strašne zablode začeli zavedati svoje krivde in končno prevzeli obveznosti in dolžnosti svoje službe: utrjevati čredo v Veri, ne pa v zamegljeno mračnem panteističnem in ekološkem sinkretizmu.
Ena pritožba: niti ena od uradnih internetnih strani Inštituta Dobrega Pastirja, Inštituta Kristusa Kralja ali Bratovščine sv. Petra ni objavila enega samega uradnega obvestila ali zavzela stališče glede te teme. Bi morali biti presenečeni? Vseeno obstajajo resne situacije, kadar molk ni dopusten in ko je obramba vere čast in dolžnost.
Vir: fsspx.news
Vir: fsspx.news
Komentarji
Objavite komentar