Toda razumem, da bodo nekateri ljubitelji zemeljskega življenja rekli: »Ali nismo vendar v tem sedanjem življenju prikrajšani za vse te reči, ki jih omenjaš? Kdo od nas prebiva v Nebeških palačah? Kdo od nas uživa v najčistejši Svetlobi?
Ampak, ali smo na račun tega užaloščeni? Ali smo mučeni? Ravno nasprotno. Če bi nam bilo dovoljeno večno bivati v tem telesu in uživati dobrine sedanjega življenja, bi sploh kdaj pomislili na dobrine Nebes?
Moje drago ljudstvo, to je običajna zmota nevednih ljudi, ki ne dojamejo, da bomo po smrti imeli drugačne oči in drugačno mnenje in razumevanje stvari, kot ga imamo danes.
Sv. Janez Krizostom6 je to čudovito opisal s sledečimi besedami. »Tisti, ki gori v Peklu, je absolutno izgubil Nebeško kraljestvo. To je resnično večja kazen, kot muke plamenov. Vem, da se velika večina ljudi boji Pekla, še vedno pa trdim, da je izguba velike slave bolj grenka kazen kot Pekel sam. Prav nič ne preseneča, da ne zmorem v pridigi naslikati to kazen. Kajti, dokler ne spoznamo blaženosti teh Nebeških nagrad, seveda nimamo pojma o obsegu njihove izgube. Vseeno pa brez dvoma lahko izvemo, kakšna je veličina in obseg te izgube, ko se pričnemo poučevati preko izkušnje. To je takrat, ko se nam odprejo oči in odgrne tančica. Takrat, ko brezbožno človeštvo spozna v lastni veliki bolečini, kakšna je razlika med Večnim in Najvišjim Dobrim in temi krhkimi, kratkotrajnimi in umrljivimi rečmi.
Da bi vam lahko kar najbolje ilustriral to področje, sprejmite, prosim, tole primerjavo. Nekoč je živel nek mogočen kralj, ki pa ni imel potomca, ki bi ga nasledil kot vladar njegovega kraljestva. Nekoč je opazil dečka, ki je bil elegantne in prijetne zunanjosti, vendar pa skromnega porekla in nizkega rodu. Ukazal je privesti dečka in njegovo vzgojo zaupal učiteljem. Kralj je sklenil v svoji oporoki, da če se deček, ko odraste, izkaže kot izobražen, moder, resen in odlikovan z vsakršnimi vrlinami, prav tako pa se izkaže za primernega, da zasede prestol in prevzame krmilo dežele, bo razglašen kot zakonit kralj in voditelj, posajen na kraljevi prestol, okronan z diademom in z žezlom v rokah in zaupano mu bo vladanje celotnega kraljestva. Če pa bo nasprotno, izpadel kot človek v najbolj povprečnem smislu, ga bodo zvezali v verige in obsodili v nemilosti in vsej sramoti na galejo. Kraljevi ministri so nemudoma ubogali kraljev ukaz. Deček je bil pozvan in odpeljan k učiteljem. Prizadevno so se lotili njegove izobrazbe v opismenjevanju in obnašanju. Toda deček je bil zapeljan od drugih dečkov, ne da bi doumel, kaj se od njega pričakuje. Ko profesor še ni dobro odnesel pete, je deček že zalučal knjigo v najbolj oddaljen kot sobe in nato ves ljubi dan sestavljal majhne hiše iz ostankov gline in se igral še druge fantovske igre. Proti večeru bi se vrnil profesor in zahteval deklamiranje lekcij, toda deček se je komajda spomnil, kam je odvrgel knjigo. Togoten profesor bi premlatil dečka ter brcnil v glinene hišice, ki jih je zgradil deček. Takole bi mu dejal: »Oh, ko bi samo vedel, kaj zapravljaš s temi tvojimi otročjimi zabavami! Če bi vedel, kakšno strašno izgubo povzroča nemarnost v tvojem učenju. Skoz in skoz bi moral vedeti, toda tebi tudi razumevanje tega ne bi nič koristilo.« Sedaj bi deček, deški, kot je, jokal zaradi profesorjevih udarcev in očitkov, še bolj pa bi mu tekle solze zaradi uničenih glinenih hišic. Še pomislil ne bi na profesorjeve besede ali kraljevo voljo in oporoko. In res, naslednji dan bi pozabil na udarce in grajo, ki jo je prejel. Na novo bi zgradil hišice iz gline in se kot po navadi zatopil v svoje otročje igrice.
Ko je deček odrasel, so ga kraljevi izvrševalci oporoke našli neotesanega, neizobraženega in nepripravljenega za upravljanje kraljestva. Prebrali so mu kraljevo oporoko, nato pa so ga vklenili v železo in ga nagnali v največji sramoti na galejo.
Kaj menite torej, mu je prineslo več solza in grenkobe, tlaka galeje ali izguba kraljestva? Lahko mi verjamete, da je dovolj grenko obžaloval svojo obsodbo na galejo, kajti menim, da ne najdemo bolj nesrečnega stanja na tej zemlji. Resnično, tisti, ki so obsojeni na galejo, nimajo kaj pričakovati, kot obilno služenje biču. Vendar pa menim, da si je brez dvoma veliko bolj boleče in žalostno vzel k srcu dejstvo, da je ostal oropan časti največjega in najrazkošnejšega kraljestva. Ali obstaja kakšna bolj bedna in bolj nesrečna stvar, o kateri lahko razmišljamo, kot je trpeti izgubo najodličnejšega in najveličastnejšega kraljestva na račun otročjih nepomembnosti?
Ljudje moji dragi, na koga od nas se ta primerjava ne nanaša? Ker ta kratek čas, ki ga preživimo tukaj na zemlji, smo otroci. Ničesar vzvišenega ne poznamo, ne premišljujemo ničesar plemenitega. Vsi smo zaposleni samo z norčavimi zadevami in otročjimi zabavami. S kakšno veliko zavzetostjo gradimo svoje hiše iz blata! Ali se kaj razlikujejo od tistih otroških glinenih hišic, razen da so malce večje? Kakšno je samo navdušenje trgovcev, častihlepnost imetnikov pisarn in dvorjanov, graditeljev pristanišč; kakšne so tekme kraljev in princev za mesta, province in kraljestva. Kako izredne so zasebne pravde državljanov za posesti, za meje, za pravice odvodnjavanja. Ja, to so vse malenkosti. To so malenkosti, le malo večje od tistih otroških in zato, kot pravi sv. Avguštin, se imenujejo biznis7 (=posel, angl. business).
Čeprav so vse te stvari, katere sem omenil, nepomembne malenkosti v primerjavi z življenjskim poslom, ki ima priti, ohranjajo veliko večino človeštva tako zelo zaposlenega, da ljudje niso sposobni niti pomisliti na zaposlitev v Nebeškem kraljestvu, ki je ena edina, resnična in resna zaposlitev (v življenju). Vse te reči opazuje Nebeški Profesor, ki nam daje napotke pod Svojim vodstvom, da bi bili spoznani za vredne prejeti Nebeško kraljestvo. Ne odneha obžalovati vse naše majhne zaplete in obrate in vzklikati: »O, otroci, kako dolgo boste še ljubili otročarije in hlepeli po nesmislih?« Ali kot je zapisano v Pregovorih: »Doklej boste, nespametni, ljubili nespamet, in si, zasmehovalci, želeli posmeh, in bedaki, sovražili znanje?« (Prg 1,22) »Zakaj ljubite nečimrnost in iščete lažnivost?« Ali iz psalma: »Človeški sinovi, doklej bo moja čast v zasramovanje, doklej boste ljubili prazne reči in iskali slepilo?« (Ps 4,3) In potem bo s Svojo nogo razdrl naše hišice iz gline.
Bog pogosto zmeša naše načrte. Trgovec pričakuje tovorno ladjo, naloženo z blagom iz Orienta in glej, izve, da je ladja nasedla in je njegovo trgovsko blago utonilo v oceanu! Spet nekdo drug polaga vse upanje v svojega sina in verjame, da bo kmalu postal doktor teologije, poznavalec cerkvenega prava, morda celo papež! Gradi veličastne stolpe glede svojega sina v svojih mislih in glej, sliši, da je blaga vročica zajela njegovega sina in potem po nekaj dneh deček doseže konec svojega življenja. Še drugi je povabljen na poroko, na elegantno svečano kosilo, na sijajno pivsko zabavo. Ravno se pripravi na odhod, in glej, obide ga slabost in se podredi zdravljenju, ki učinkuje le tako, da se vzdrži od jedi in pijače!
Kdo je ta, vas vprašam, ki nam to počne? Kdo je tisti, kise v taki meri izogne mislim in nameram ljudi? Moji dragi, Profesor je tisti, ki dela vse te stvari in ne počne tega zato, ker nas sovraži, ampak zato, ker nas srčno ljubi! Zato, ker nas želi odrezati od navlake, prtljage, ki nas zaustavlja, medtem ko tečemo po svoji progi proti Nebesom in nas zadržuje, da bi se zmenili za Nebesa, ki smo jih izbrali. Resnično, kot se obnašajo neumni otroci, z ubornim duhom prenašamo razsutje naših glinenih hišic, izgubo zemeljskih bogastev in ostalih kazni, ki nam jih pošilja Gospod. Ja, znova in znova postavljamo naše glinene hišice, toda Nebeškemu kraljestvu, v katerega smo poklicani preko teh bičev, ne namenimo ene same misli.
Toda, prišel bo čas, verjemite, čas, ko bomo skozi vrata smrti vstopili v drug svet, v svet, kjer bomo nenadoma ugotovili, da smo popolnoma odrasli, v področje, kjer ni najti otroka. Kajti vsi, ki bomo stopili ven iz tega življenja, bomo prav po tem prehodu spremenjeni v odrasle ljudi!
Tam nam bo oznanjeno: «Za vas je pripravljeno Nebeško kraljestvo in najlepša domovanja. Če bi samo pazili na resnično modrost! Toda, ker ste raje bili neumni otroci in ste prezirali glas in opomine Profesorja, boste v nemilosti in sramoti vrženi ven, v zunanjo temo, »kjer bo jok in škripanje z zobmi« (Mt 25,30), ter še druga mučenja in večne kazni.
Ljudje moji dragi, kaj lahko po vsem tem še rečemo? Kaj naj si potem mislimo o teh glinenih hišicah, tistih nesmiselnih časteh, tistih otročjih poslih, kadar doumemo bolj jasno, da je svetloba sonca na račun senc in sanjarjenj povzročila izgubo reči, ki so neopisljivo dobre, resnično trajne in nikoli ne minejo. Oh, s kakšnim obžalovanjem v duhu bodo grešni ljudje tedaj dejali: »Kaj nam je koristil naš napuh? Kaj sta nam prinesla bogastvo in bahavost? (Mdr 5,8) Kakšno korist imamo od vsega garanja, da ohranimo naš status v palačah princev? Kaj imamo od silne umetnosti dvorjenja velikim častem, to je dvorjenje prahu in pepelu, da bi sami dosegli te časti? Kakšno korist imamo od tega, da smo si naprezali možgane in prebedeli vse noči ob študiju, da bi razumeli najbolj nejasne avtorje in ujeli iz njihovih del kakšen žarek svetlobe? Kajti glej, vse te stvari so prešle kot sence in mi smo bili nemarni do resničnih časti, resničnih bogastev, resnične radosti, prave modrosti resničnega, najvišjega in Večnega Dobrega. Vse te stvari smo izgubili, brez upanja, da jih kdaj dosežemo!«
Ljudje moji dragi, to obžalovanje duš bo tako velikansko, da bodo, čeprav kot pogubljeni zagotovo vedoč, da je vsak dostop do Večnega Blaženstva zanje zaprt in da je mednje in blažene razpet velikanski jarek, še vedno po moči naravne želje neprestano ponavljali: »Gospod, Gospod, odpri nam!« (Mt 25.11)
Naš najmodrejši doktor, sv. Janez Krizostom, zato pravi: »Pekel je resnično nevzdržna stvar. Kdo ne bi vedel, da je tudi kazen pekla neznosna?« Če bi torej nekdo domneval, da obstaja tisoč peklov, ne bi mogel reči ničesar natančnega, kar bi primerno opisovalo, kaj pomeni biti oropan časti tiste blažene Nebeške slave, biti osovražen od Kristusa in slišati te besede iz Njegovih ust: »Nikoli vas nisem poznal.« In potem biti obtožen, da si Mu odklonil hrano in pijačo, ko je bil lačen in žejen.
Boje bi bilo pretrpeti tisoč puščic strele, kot videti ta mili in sveti Obraz obračati stran od nas in tiste oči, polne spokojnosti, ki nikakor ne bi prenesle pogleda na nas. Izguba Najvišjega Dobrega prinaša s seboj tudi izgubo vseh drugih stvari. Kaj to pomeni?
Preprosto to, da oči pogubljenih ne bodo nikoli več uzrle kakšnega lepega prizora, niti njihova ušesa slišala kakšne sladke pesmi; njihov čut za okus ne bo nikoli okusil kakega krasnega okusa in nikoli ne bodo otipali nekaj mehkega in nežnega. Ko je oseba enkrat izključena iz združitve z Bogom, je enkrat za vselej pahnjena v ocean vseh nadlog in nesreč, brez upanja, da jim kdaj pobegne.
Dovolite mi, da zaključim pri tej točki, kar sem imel povedati glede izgube Najvišjega Dobrega in nadaljujem s tisto muko, ki so jo teologi poimenovali kazen čutil. Ta muka ima táko ime zato, ker se nanaša na čute in energije, na tiste izven telesa in prav tako na tiste znotraj duše. Najprej naj se pogovorimo o muki notranjih čutil.
Obstajajo štiri sposobnosti duše, ki se tičejo obravnavane zadeve in katere bodo v Peklu mučene z osupljivimi bolečinami. Prva zmožnost je tista, kateri Grki pravijo »fantazija«, mi pa smo jo imenovali »misel«. Druga zmožnost je spomin. Tretja je razum in četrta je volja. Zmožnost misli bo mučena z določenim najtežjim spoznanjem muk, ki jih bosta telo in duša nato prestajala. Kajti, če v tem življenju neka bridka bolečina tako podjarmi misel sami sebi, da človek, čeprav si strašno želi, ne more uiti razmišljanju o tej bolečini, kaj bodo šele storile v dušah kazni Pekla, ki so brez primerjave večje? Tako bo misel vzbujala akutne bolečine in bolečine bodo razdražile misli; in bodo vzajemno tako vnele druga drugo, da ne bodo pustile prostora za počitek ne v dušah, ne v telesih pogubljenih. Taka naj bi bila nenehna razmišljanja tistih, ki bi se lahko plodno poglabljali v te stvari, pa to zavračajo; tistih, ki tukaj na zemlji omalovažujejo to, da bi najkoristnejše misli kot britev usmerili proti lastnim poželenjem. V bodočnosti pa bodo prav te misli krute izvrševalke mučenja teh ljudi.
Spomin ravno tako ne bo lahek križ za pogubljene duše, ko bo prednje postavil srečne dni preteklih časov in radosti, ki so minile in zaradi katerih so tako nizko padle v te muke. Kajti tedaj, na koncu, bodo spoznale, s kakšno obilno soljo so bili posuti tisti banketi in gostije, ki so se nekoč zdele tako sladke in s kakšnim ostrim poprom so bile začinjene. Toda še bolj jih bo mučila primerjava kratkosti minulih radosti z njihovimi sedanjimi večnimi bolečinami, kajti le kje bi se našel matematik, ki bi bil tako učen, da bi nam razložil véliki prepad, preko katerega je čas premagan z Večnostjo? Kakšno tuljenje bo potem slišati! Kakšno stokanje se bo dvigovalo iz globine njihovih src, ko bodo po skrbnem procesu premišljevanja odkrile, da so radosti in razveseljevanja trajali komaj za trenutek in so prešli kot senca ali sanje, medtem ko gorje in bridkosti nimajo ne konca ne kraja.
Ker je razum bolj vzvišen in ostroviden, kakor druge zmožnosti, bo mučen z bolj neusmiljenim trpljenjem. Kajti v tej zmožnosti najdemo tistega črva, s katerim Sveto Pismo tako mnogokrat grozi grešnikom, ko pravi: »…njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne, gnusoba bodo vsemu mesu.« (Iz 66,24) Kajti, kot se črv izleže iz lesa in grize neprestano ta isti les, iz katerega je izšel, tako je tudi ta črv rojen iz greha in z grehom nadaljuje bitko v brezkončni vojni. Kajti ta črv ni nič drugega kot neprekinjena kazen, kazen, polna besa, obupa in bolečine, ki se poraja iz grehov, bolečine, ki steza svoje kremplje po dušah pogubljenih, ko te ugotovijo, da so ravno zaradi teh grehov izgubile Nebeško kraljestvo in nakopale nase te nepopisljive muke.
V knjigi Geneze beremo, da so imeli Egipčani nekoč sedem let tako rodovitno in obilno žetev, da jim je zmanjkalo žitnic, kamor bi pospravili zrnje. Prišlo je sedem naslednjih let neplodnosti in tako velikega pomanjkanja, da so bili prisiljeni zamenjavati svoj denar, svoja polja, svojo živino, celo sami sebe za zrnje. Kako bi lahko opisali veličino njihovega obžalovanja v teh težkih časih, da so bili tako nemarni v spravilu zrnja takrat, ko je ogromna količina zrnja preplavljala njihove kašče? Kako opisati njihovo žalost, da se niso pravočasno oskrbeli za bodoče pomanjkanje, ko bi jih marljivo pobiranje zrnja ne samo osvobodilo iz revščine in lakote, pač pa bi jih napravilo na moč bogate.
Drago moje ljudstvo, črv pogubljenih je take vrste, ki ne pozna počitka ne ponoči, ne podnevi, ampak venomer žveči in grize, žre in se hrani z drobovino nesrečnikov. Niti nesrečniki ne morejo nikoli pozabiti, kakšno prekrasno možnost so imeli tukaj na zemlji, ne samo da se za majhno ceno izognejo tem kaznim, ampak si celo zagotovijo Nebeško kraljestvo za pičlo žrtev. Tako potem večno razpravljajo med seboj in govorijo: »Gorje nam! Nebeško kraljestvo nam je bilo ponujeno, ponujeno zastonj. In celo naprošeni smo bili, da ga sprejmemo, pa smo ga zavrnili. Če bi se pokesali svojih grehov in se jih spovedali, nam bi bilo vse odpuščeno! Ali bi bila spoved in pokora tako težka preizkušnja?
Če bi moledovali za usmiljenje, bi nam bilo to skoraj takoj zagotovljeno! Ali če bi molili za Božjo radodarnost, bi bila tam za nas! Ali če bi darovali čašico hladne vode v Gospodovem Imenu, bi se dvignili v Večno življenje! Toda sedaj bomo večno stradali, za vedno trpeči in žalostni in - nobenega sadu ne bo iz tega. O, ti zlati čas, ki si sedaj minil in se za vso večnost ne vrneš več nazaj! Kaj nam je ponudil ta svet, da smo si drznili izzvati k maščevanju tako strašnega Boga? Da, če bi nam bila ponujena vsa kraljestva in cesarstva sveta in bi nam bilo zagotovljeno, da jih bomo v miru lahko uživali mnogo tisoč let, kaj bi to pomenilo v primerjavi z najmanjšo od teh večnih kazni? Ta svet pa nam ni ponudil ne kraljestev, ne vladarstev, niti trajanja na veke, ampak le golo senco bednega užitka. Je to tisto, zaradi česar smo sedaj prisiljeni nositi to težo neskončnih bridkosti? Oh, zakaj vendar smo bili tako neumni, tako slepi? Kdo nam je ukradel razum? Kdo je zaprl naše oči in zatisnil naša ušesa? Kdo nas je tako uročil, da nismo nikdar pomislili na te tegobe, da nismo namenili ene same misli na ta poslednji čas? Kdo nas je tako uročil, da se nismo nikoli oskrbeli za to revščino, da se nismo zmenili za tiste, ki so nas obilno svarili?« Če bo zmožnost razuma trpela vse te stvari, kaj lahko potem rečemo za voljo, ki je temeljni vzrok grehov?
Volja bo večno mučena v divji nevoščljivosti, ki se bo porajala zoper slavo in čast vseh Svetih in zoper Boga samega. Kajti kot pravi Psalmist: »Krivičnik to vidi in se huduje, škriplje z zobmi in hira.« (Ps 111,10) Zlobnež tudi ne bo dosegel tistega, po čemer hrepeni, kot pravi psalm: » …hrepenenje krivičnikov se izgubi.« (Ps 111,10)
Od tod bo v voljah grešnikov celo naraslo neizprosno sovraštvo do Boga in iz tega sovraštva se bodo trumoma rojevale tiste grozljive kletve in nezaslišana bogokletja, ki se bodo nenehno slišala iz njihovih ust. Nobenega upanja ne bodo imeli, da bi ponovno našli odrešenje.
Z gotovostjo bodo vedeli, da se nikoli ne povrnejo v milost Božjo, da se njihove muke nikoli ne bodo končale ali ublažile. Uvideli bodo, da je Bog tisti, ki jih drži zvezane, kot so, v verige, v te neskončne, nikoli končane kazni, da je On tisti, ki pošilja strele iz višin, da je On ta, ki s svojo mogočno sapo podpihuje v pečeh Pekla. Potem bodo zavijali kot podivjani psi in nikoli ne bodo prenehali z lajanjem, bogokletji in psovkami. Preklinjali bodo Boga, ker jih je ustvaril in jih obsodil na smrt. Preklinjali bodo Boga, ker jih sedaj vedno znova ubija, pa jim vendar nikoli ne dovoli umreti. Preklinjali bodo Njegovo moč, ki jih tako močno muči. Preklinjali bodo Njegovo Modrost, kajti nobeno sramotno dejanje, ki so ga izvršili, ni ušlo Njegovi pozornosti.
Preklinjali bodo Njegovo ljubeznivost, ki se je zanje spremenila v krutost in obsodbo. Preklinjali bodo Njegov Križ in Kri, ki je bila prelita na njem, ker je koristila tako mnogim. Preklinjali bodo Kraljico Nebes, ker je za tako veliko število grešnikov Vrata v Življenje in Milost, toda zanje je postala okrutna mačeha. Končno, preklinjali bodo vse Svetnike, kajti sredi svojih lastnih mučenj jih bodo lahko gledali vesele in zmagoslavno vzklikajoče. Te kletve bodo njihova nikoli končana simfonija. Te kletve bodo njihove zornice in večernice, njihovi psalmi in himne, ki jih bodo lajnali v tistem žalobnem templju demonov, kjer bo namesto kadila žveplo, namesto iz voska sveč se bo dvigal dim iz smole in ognja, namesto harf in orgel bo predirljivo škripanje verig, ter zvok kladiv in bičev.
Resnično, če samo pripovedovanje o teh strahotnih rečeh vzbuja grozo in spoštovanje, kaj bi šele bilo, če bi dejansko bivali na takem mestu v Večnosti, kjer so te stvari izgovorjene in slišane? In kaj naj bi napravili, da se nam ne bi zgodilo, da bi bili prisiljeni sodelovati v takih žalostnih ceremonijah?
Prerok Jeremija se spominja, da mu je Gospod pokazali dve košari, polni fig. Prva košara je vsebovala fige, ki so bile dobre in resnično zelo dobre. V drugi pa so bile slabe fige, resnično slabe, take, ki jih ni bilo mogoče jesti. Če se ne motim, nam prerok tukaj kaže, da sta ti dve vrsti fig podoba dveh vrst ljudi, ki bodo obstajali po tem življenju. Kajti vsi naj bi prešli v stanje, ki je dobro, resnično zelo dobro – ali v stanje, ki je slabo, resnično in zares zelo slabo. Ne obstaja nekakšno vmesno stanje med stanjem blaženih, ki je dobro, resnično zelo dobro, in med stanjem pogubljenih, ki je slabo, resnično zelo slabo. Kajti ogenj Vic, ki se dozdeva srednje stanje, bo ohranjal svoj obstoj do nekega določenega časa, nakar bodo vse duše, ki so sedaj tam, ali še bodo prišle tja (v prihodnosti), postale soudeleženke v nesmrtni večni slavi in blaženosti in tako bodo prišle v stanje, ki je zelo dobro, resnično zelo dobro. Da je stanje blaženih dobro, resnično zelo dobro, bomo z Božjo pomočjo pokazali v naslednji pridigi. Da pa je stanje pogubljenih zelo slabo in resnično zelo slabo, bo postalo jasno iz tega, kar je že bilo povedano in iz tega, kar moramo še reči.
Z našimi najboljšimi močmi smo do sedaj skušali razložiti, da je bridkost, ki izhaja iz izgube Najvišjega Dobrega in ki muči zmožnosti notranje duše, velikanska in nepopisljiva. Sedaj bomo pokazali, da je bridkost, ki jo povzročajo peklenske kazni in mučenja na zunanja čutila pogubljenih, ena najbolj odurnih in krutih.
Nagrada blaženih ni neka določena posamezna dobrina, ločena in različna od ostalih dobrin, ampak je določena splošna skupna dobrina, ki v sebi vsebuje vse dobrine, vse radosti in užitke. Boetij8 razloži takole: »Popolno stanje, sestavljeno iz spoja (združitve) vsega dobrega.«
Podobno tudi kazen pogubljenih ni samo ena posebna vrsta bolečine, ki napada glavo ali ledvice, zobe ali oči, ampak je določena splošna kazen, ki povezuje vsa trpljenja telesnih delov, udov in čutov. Tukaj na zemlji nikoli ne trpimo splošnega trpljenja pogubljenih, kot tudi nikoli ne okusimo splošnega dobrega blaženih. Kajti oseba z bolečinami v očeh ne trpi teh tudi v zobeh, kot tudi oseba z bolečimi zobmi nima bolečin v očeh. Isto merilo velja tudi za vse ostale telesne bolečine. Toda v Peklu se lahko najokrutnejša bolečina istočasno razvije v prsih, ledvicah in v vsakem sklepu, centralnem žičevju, mozgu, v vsakem čutilu in zmožnosti. Ker je grešnik uporabljal (zlorabljal) vse te dele telesa za žalitve Boga, zato naj ne bo dela, niti najmanjšega njihovega delčka, ki ne bi imel svojega lastnega primernega mučitelja in izvrševalca. Vprašam vas, če bi bil nekdo od nas mučen s to splošno kaznijo, ki bi trajala samo en dan, kaj bi občutil? Kako dolg bi se mu zdel ta dan? Se mu ne bi zdeli posamezni trenutki dolgi kot meseci, posamezne ure daljše od let? Resnično, moji dragi, če bi videli psa na ulici, mučenega s to splošno bolečino, ne dvomim, da bi bili skrajno pretreseni. Če je sploh mogoče na kakršen koli način opisati, je to ta kazen, je to ta bolečina, s katero so pogubljena človeška bitja mučena v Peklu, pa ne samo za en dan, ampak za vso brezmejno Večnost.
Se nadaljuje...
6 Janez Krizostom ali po naše Zlatousti (pribl. A.D. 307-407), najslavnejši govornik vzhodne Cerkve. Njegovi življenjepisci pravijo, da so mu poslušalci "včasih divje ploskali, včasih pa odhajali skrušeni domov". Papež Pij X. ga je postavil za zavetnika cerkvenih govornikov.
7 Negotium (latinsko), Business, iz lat. besede nugae = ničvredno blago, nepomembnost, nesmisel.
8 Anicij Manlij Torkvat Severin Boetij [boétij], rimski patricij, politik, državnik, filozof, teolog, matematik in fizik, * A.D. 480, Rim, † 524, Boetij je bil krščanski pisatelj starega veka in predstavlja pomemben člen med grško in latinsko filozofijo ter srednjim vekom.
Komentarji
Objavite komentar