Sveti Alfonso Maria di Liguori: Priprava na smrt
Ničemurnost sveta
„Kaj pomaga človeku, če pridobi vas svet, na svoji duši
pa škodo trpi.“ (Mat. 16, 26.)
Neki stari modrijan, Aristip po imenu, se je vozil nekoč po morju, a utopila se mu je ladja in izgubil je vse svoje imetje. Dospevšemu na kopno pa so meščani onega kraja povrnili vse, kar je poprej izgubil, zakaj imeli so ga zelo v čislih zaradi njegove učenosti. Zato je pisal svojim prijateljem v domovino, naj se po njegovem zgledu previdijo samo s tistim blagom, ki ga ne bodo mogli izgubiti, če se jim potopi tudi ladja. Prav to nam poročajo z onega sveta naši sorodniki in prijatelji, ki so v večnosti, da se namreč previdimo v tem življenju z onimi dobrinami, ki jih niti s smrtjo ne izgubimo. Dan smrti se imenuje: Dan pogube: »Blizu je dan pogube.« (V. Mojz. 32, 35.) Dan pogube, zakaj tisti dan se izgubi vsa posvetna blaginja, čast, bogastvo, veselje, vse. Zato pravi sveti Ambrozij, da posvetnega blaga ne smemo imeti za svoje, ker ga ne moremo seboj nesti na oni svet; same čednosti nas spremijo v bodoče življenje: »Ni naše, česar ne moremo seboj nesti na oni svet; sama čednost nas bode spremila.
«Kaj ti torej hasne, — pravi Jezus Kristus — pridobiti si ves svet, ako ob smrti z izgubo duše izgubiš vse? O, koliko mladeničev je nagnila ta imenitna resnica, da so se zaprli v samostane, koliko samotarjev, da so živeli v puščavah, koliko mučenikov, da so dali življenje za Jezusa Kristusa! S to resnico je privedel sv. Ignacij Lojolanski mnogo duš k Bogu, zlasti pa prelepo dušo sv. Frančiška Ksaverija, ki je bival v Parizu, zatopljen v posvetne misli: »Frančišek,« mu pravi nekega dne svetnik, »pomisli, da je svet izdajalec: obeta pa ne izpolni. A če bi tudi izpolnil, kar ti je obetal, nikdar ti ne more zadovoljiti srca. A recimo, da ti ga tudi zadovolji, koliko časa pa bode trajala tvoja sreča? More li trajati dalje kot tvoje življenje? In naposled, kaj poneseš od tega v večnost? Je-li tam kak bogatin, ki je prinesel seboj le en denar ali enega služabnika za postrežbo? Ali kak kralj, ki si je tje prinesel le nit škrlata v svojo čast?« Na te besede je zapustil sv. Frančišek svet, je sledil svetemu Ignaciju in se je posvetil. Ničemurnost ničemurnostij, tako je imenoval Salomon vse posvetne dobrote, četudi si ni pritrgal nobenega veselja na zemlji, kakor je sam izpovedal: »Vsega, kar so mi poželele oči, jim nič nisem odrekel.« (Prid. 2, 10.) Sestra Marjeta od svete Ane, bosa karmelčanka, hči cesarja Rudolfa II., je rekla: Kaj pomagajo kraljestva ob smrtni uri? Čudno! Svetniki trepečejo, misleč na trenutek, ki jim odloči večno izveličanje. Trepetal je o. Pavel Segneri, vprašavši s strahom svojega spovednika: »Kaj menite, oče, ali bom izveličan?« Ta misel je tudi svetega Ljudevita Bcrtranda tako mučila, da se je iz strahu po noči dvignil s postelje, rekoč: »Kdo ve, če morda ne bom pogubljen?« In grešniki? — Na potu v pogubo žive in spe in se šalijo in smejejo!
Vzdihljaji in prošnje.
O Jezus, moj Odrešenik, zahvaljujem te, da si mi dal spoznati nespamet in zlobo, katero sem ti storil, obrnivši ti hrbet, tebi, ki si zame žrtvoval kri in življenje. Ne, nisi zaslužil, da bi tako s teboj ravnal kakor sem. Glej, ako bi me sedaj zadela smrt, kaj bi našel na sebi, nego grehe in očitke vesti, ki bi mi povzročili prav nemirno smrt. Moj Izveličar, spoznam, da sem se zmotil, ker sem zapustil tebe, največjo dobroto zaradi revnih naslad tega sveta; kesam se iz vsega srca. Po žalosti, ki te je umorila na križu, mi dodeli tako žalost nad grehi, da bodem objokaval vse svoje ostalo življenje tebi storjeno krivico. Moj Jezus! Moj Jezus! Odpusti mi, zakaj obetam, da te ne bom več žalil in te vedno ljubil. Nisem več vreden tvoje ljubezni, ker sem jo poprej tako zaničeval; toda ti si rekel, da ljubiš tebe ljubečega: „Ljubim mene ljubeče." (Preg. 8.) Ljubim te, ljubi tudi ti mene; nočem več biti pri tebi v nemilosti. Odpovem se vsem sladkostim in nasladam sveta, samo da me ti ljubiš. Moj Bog! Usliši me po ljubezni Jezusa Kristusa. On te prosi, da me ne izločiš iz svojega srca. Popolnoma se ti darujem; posvetim ti življenje, svoje veselje, čute, dušo, telo, svojo voljo in svojo prostost. Sprejmi me, ne zavrzi me, kakor zaslužim, ker sem zavrgel tolikrat tvojo prijaznost: Ne zavrzi me izpred svojega obličja! — Presveta Devica, mati moja Marija, prosi zame Jezusa! Tvoji priprošnji popolnoma zaupam.
II.
»Goljufna tehtnica je
v njegovi roki.« (Oz. 12, 7.) Blaginjo je treba tehtati na božji, ne na posvetni
tehtnici, katera goljufa. Posvetna blaginja je jako revna, ne zadovoljuje duha
in hitro mine: »Moji dnevi so bili hitrejši kakor tekavec; mimo so šli kakor
ladje, ki sadje nesejo.« (Job. 9, 25.) Dnevi našega življenja minejo in zbeže, kaj
pa naposled ostane od radosti sveta? Mimo so šli kakor ladje. Ladje ne puščajo
za seboj niti znamenja, kam so plule: »Kakor ladja, ki splava po valovitem
morju: ko odide, se ne najde njen sled.« (Modr. 5, 10.) Vprašajmo bogatine,
pisatelje, kneze, cesarje, ki so sedaj v večnosti, kaj imajo sedaj od svoje
slave, razkošnosti in veličja? Vsi odgovore: Nič, nič. »O človek« — pravi sv.
Avguštin — »na to paziš, kaj je ta in oni imel; pazi, kaj seboj ponesel« Samo
na to se oziraš, pravi svetnik, kar je oni velikaš imel, opazuj, kaj ponese
seboj, ko umre: mar ne le trohneče truplo in cunjo obleke, ki ž njim vred
zgnije? O umrlih posvetnih velikaših čuješ govoriti komaj malo časa, a kmalu se
izgubi njih spomin: »Njih spomin izgine s hrupom.« (Ps. 9, 7.) In če ti reveži pridejo
potem v pekel, kaj ondi počno, kaj poreko? Jokajo in govore: »Kaj nam je hasnila
prevzetnost ali bahanje z blagom? ... Vse to je prošlo kakor senca.« (Modr. 5,
8.) Kaj nam je koristila naša slava in bogastvo, ker je vse minulo kakor senca,
in nam ni preostalo nič drugega, nego kazen, jok in večni obup?
»Otroci tega sveta so
modrejši, kakor otroci luči.« (Luk. 16, 8.) Zares! Kako so posvetnjaki
prebrisani za posvetne reči! Koliko se trudijo, da si pridobe kako službo, kako
blago! Kako nujno skrbe, da bi si ohranili telesno zdravje! Najboljše
pripomočke zbirajo, najboljšega zdravnika, najboljša zdravila, najboljši zrak.
Za dušo pa so tako silno vnemarni! In vendar je gotovo, da bode zdravje,
služba, blago kdaj nehalo, duša in večnost pa ne neha nikdar. »Premišljujmo« —
pravi sveti Avguštin — »koliko trpe ljudje za stvari, ki jih pregrešno
ljubijo.« Kaj vse ne prestane oni osvete željni človek, ropar, nečistnik, da bi
dospel do svojega zlobnega namena? Za svojo dušo pa nočejo nič trpeti. O Bog,
da posvetnjaki šele v luči mrtvaške sveče, šele ob tistem času spoznavajo
resnice in izpovedujejo svojo nespamet! Takrat vsak pravi: O, da bi bil pač vse
zapustil in bi se bil posvetil!— Papež Leon XI. je rekel ob smrti: »Boljše bi
bilo, da sem bil vratar v našem samostanu, nego papež.« Honorij III., tudi
papež, je rekel umirajoč: »Boljše bi bilo, da sem ostal v kuhinji našega
samostana in bi bil snažil krožnike.« Španski kralj Filip II. je ob smrti
poklical svojega sina, vrgel od sebe kraljevsko oblačilo in razkrivši svoje od
črvov preglojene prsi, vzdihnil: »Kraljevič, glej, kako se umira in kako mine
slava sveta.« Nato zakliče: »O da bi bil kak samostanski brat in ne vladar!«
Hkrati si je dal navezati na vrat vrvico z lesenim križem, uravnal svoje
posvetne stvari ter dejal svojemu sinu: »Želel sem, sin moj, da bi bil navzoč
pri tem činu, da uvidiš, kako svet naposled ravna tudi z vladarji. Njih smrt je
kakor smrt najrevnejših ljudij na svetu. Skratka: le tisti je pri Bogu boljše
zapisan, ki je lepše živel.«
Prav ta sin, kasneje Filip III., je umirajoč kot samec 43ih let govoril tako: »Podložniki moji! V svojem pogrebnem govoru ne oznanujte drugega, nego ta prizor, ki ga gledate. Povejte, da ob smrti nič ne pomaga, ako je bil kdo kralj, razen da čuti večjo bridkost zato, ker je bil.« Nato je zavpil: »O, da nisem bil kralj, da bi bil živeč v kaki samoti služil Bogu, s koliko večjim zaupanjem bi bil šel sedaj postavit se pred njegov sodnji stol in ne bi bil v takih dvomih, da se pogubim!« A kaj pomagajo take želje ob smrtni uri tistemu, ki za svojega življenja ni ljubil Boga! Mu li ne večajo bolečine in obupa? Zategadelj je rekla sveta Terezija: »Računa ne bomo delali o tem, kar z življenjem neha; pravo življenje je to: Živi tako, da se smrti ne boš bal.« Hočemo torej vedeti, kaj je blaginja sveta, opazujmo jo raz smrtno posteljo in potem recimo: Časti, zabave, dohodki bodo kdaj nehali; zato pazimo, da se posvetimo in obogatimo na delih, ki pojdejo z nami in nas zadovolje za vso večnost.
Vzdihljaji in prošnje.
O moj Odrešenik! Iz
ljubezni do mene si trpel toliko bolečin in zasramovanja, jaz pa sem ljubil
veselje in ničemurnost tega sveta tako, da sem pogosto tvojo milost teptal z
nogami. A dasi sem te zaničeval, nisi nehal hoditi za menoj: ne bojim se torej,
o moj Jezus, da me zavržeš sedaj, ko te iščem in ljubim iz vsega srca; sedaj, ko
se bolj kesam, da sem te žalil, kakor bi moral trpeti katerokoli drugo nezgodo.
O Bog moje duše! Od danes nadalje te nočem več žaliti niti z malim grehom. Daj
mi spoznati, kaj se pravi tebe žaliti, česar za nobeno posvetno reč ne maram
več storiti. Daj mi spoznati, kaj mi je storiti, da ti bom vstregel, kajti za
to sem pripravljen. Zares te hočem ljubiti. Objamem, o Gospod, vse bolečine in
križe, ki mi dojdejo iz tvoje roke, daj mi za to potrebno udanost: Tukaj žgi,
tukaj reži! Tepi me v tem življenju, da te v prihodnjem ljubim na veke. —
Marija, moja mati, tebi se priporočim, ne nehaj nikdar prositi zame Jezusa!
III.
»Čas je kratek ...
kateri uživajo ta svet, naj bodo, kakor bi ga ne uživali, ker podoba tega sveta
preide.« (I. Kor. 7, 29.) Kaj drugega je naše življenje na tem svetu nego
prizorišče, ki se pokaže, a hitro zopet mine? Podoba tega sveta preide; podoba,
to je prizorišče, igrokaz: »Svet je« — pravi Kornelij a Lapide — »kakor
gledališče; en rod preide, drugi pride.« Kdor je igral kralja, ne vzame seboj
škrlata. Povej mi letovišče, hiša, koliko gospodarjev si imela?« Ko je končan
igrokaz, tedaj oni, ki je igral vlogo kralja, ni več kralj, gospod ni več
gospod. Sedaj imaš ono letovišče, ono palačo, toda pride smrt in gospodarji
bodo drugi.
»Zla ura stori, da
človek pozabi velike razkošnosti.« (Sir. 11, 29.) Žalostna smrtna ura povzroči,
da človek pozabi in zapusti vse veličje, plemenitost in posvetni blišč.
Kazimir, kralj poljski, je sedel neki dan pri mizi s svojimi boljarji. Ko
približa k ustom skledico, da bi pil, umrje; — zanj se je prizorišče zagrnilo.
Ladislav, kralj češki, je kot mladenič osemnajstih let pričakoval nevesto, hčer
francoskega kralja. Pripravljalo so se velike slavnosti. Kar ga neko jutro
zvije bolečina, da umre. Brž se odpravijo poslanci, da obveste nevesto, naj se
vrne na Francosko, zakaj za Ladislava se je prizorišče zastrlo. — Misel o
ničemurnosti sveta je nagnila sv. Frančiška Borgijskega, ki je (kar smo že
zgoraj premišljevali) ogledavši si cesarico Izabelo, ki je umrla sredi sijaja v
cvetu mladosti, sklenil izročiti se vsega Bogu, rekoč: »Tako tedaj neha veličje
in krona sveta? Zato bom od sedaj nadalje služil gospodarju, ki mi ne more
umreti.«
Skrbimo torej, da
bodemo živeli tako, da se nam ne poreče ob smrti, kakor se je reklo onemu evangelijskemu
neumnežu: »Nespametnik, to noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, kar si pa
spravil, čegavo bode?« (Luk. 12, 20.) Odtod sklepa sv. Lukež: »Tako je s tem,
kateri si nabira bogastvo in ni bogat v Bogu.« In nadalje pravi: Skrbite, da
obogatite ne s posvetnim blagom, ampak z Bogom, s čednostjo in zasluženjem; to
je blaginja, ki bode večno s teboj v nebesih: »Zbirajte si zaklade v nebesih,
kjer jih ne konča ne rija ne molj.« (Mat. 6, 20.) Zato pazimo, da si pridobimo
velik zaklad božje ljubezni: »Kaj ima bogatin, ako nima ljubezni? In česanima siromak,
če ima ljubezen?« — pravi sv. Avguštin. Kdor ima vsa bogastva, pa nima Boga, je
najrevnejši človek na svetu. Toda siromak, ki ima Boga, ima vse. In kdo ima
Boga? Kdor ga ljubi! »Kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu, in Bog v njem.«
(I.Jan. 4, 16.)
Vzdihljaji in prošnje.
O moj Bog! Nočem, da
bi nadalje še imel hudobni duh oblast nad mojo dušo; ti sam nad njo gospoduj in
jo vladaj! Vse hočem zapustiti, da zadobom tvojo milost. Bolj jo čislam, ko
tisoč kron in tisoč kraljestev. In koga naj ljubim, če ne tebe, neskončno
ljubeznivega, neskončno dobrega, tebe lepoto, dobroto in neskončno ljubezen? Poprejšnji
čas sem te bil zapustil radi stvarij; to pa mi je in bode vedno bolečina, ki mi
prebada srce, da sem žalil tebe, ki si me toliko ljubil. A odkar si me
privezal, o moj Bog, s toliko milostjo, ne morem živeti več brez tvoje
ljubezni. Sprejmi, moja ljubezen, vso mojo voljo in vse moje stvari in stori z
menoj, kar hočeš! Če sem se poprej razburjal ob neprilikah, prosim te
odpuščanja. Nič več ne bom tožil, moj Gospod, nad tvojimi ukrepi; vem, da so
vsi sveti in vsi zame dobri. Stori, moj Bog, kar hočeš; obetam ti, da ostanem
vedno zadovoljen in vedno hvaležen. Daj, da te ljubim, drugega te nič ne
prosim. Kaj blago! Kaj čast! Kaj svet! Boga, Boga, samo Boga hočem! — Blagor
ti, Marija, ker na svetu nisi ljubila drugega razen Boga! Sprosi mi, da te vsaj
v ostalem življenju posnemam. V tebe zaupam!
Komentarji
Objavite komentar