Postni čas, ki se začne na prvo postno nedeljo, nam prinaša evangelij, ki vsebuje program celotnega postnega časa. Jezusova preizkušnja v puščavi 40 dni nam govori o vsebini posta – da je ta čas namenjen nasledovanju Kristusovega življenja v puščavi, njegovem postu in pokori ter boju s hudičem, ki ga je moral pretrpeti. To se zgodi na samem začetku Jezusove javnog dejanja, po krstu, vendar nas to bivanje v puščavi napeljava na sam konec njegovega zemeljskega poslanstva – na njegov križ in trpljenje, ki smo ga poklicani opazovati v tem postnem času, zlasti v Velikem tednu, na kateri nas pripravlja postni čas, kjer se uresničuje vrhunec Kristusovega odrešilnega dela.
Kaj pomeni puščava, v katero se Jezus umakne? Beremo, da je Jezusa v puščavo odpeljal duh. Morda se sprašujemo, kakšen duh je to, ker kasneje vidimo, da ga je Satan vodil na vrh templja in vrh gore, da bi ga preizkušal, a kot nam razlaga sv. Gregorja Velikega v današnjem breviru, je Jezusa v puščavo vodil Sveti Duh, tretja božanska oseba. Toda takoj v istem stavku preberemo nekaj, kar bi nas lahko zmedlo, namreč, da je duh Jezusa odpeljal v puščavo, da bi ga skušal hudič. To bi lahko razumeli, kot da bi hotel Sveti Duh ali kot da ga je neposredno pripeljal v skušnjavo, a Bog nikogar ne skuša, lahko le dovoli, da je nekdo skušan, zato je moral Jezus pretrpeti določene preizkušnje. Tukaj so opisane tri preizkušnje, cerkveni očetje pa pravijo, da jih je bilo verjetno več in da so le najpomembnejše, vendar želimo videti, v čem je bil smisel Kristusove skušnjave in zakaj ga je Sveti Duh pripeljal v puščavo, kjer se bodo zgodile te skušnjave. Kornelij Lapid, velik komentator in tolmač Svetega pisma, ki razlaga cerkvene očete, nam daje šest razlogov, ki nam razlagajo to vprašanje.
Najprej navaja, da nam je Kristus s temi preizkušnjami želel pokazati ideal popolnosti krščanskega življenja nasploh, ideal verskega življenja zlasti, da bi se lahko okrepili pred skušnjavami, ki nas bodo zagotovo doletele, če bomo stremili k popolnosti. Kajti to je najvišji cilj, ki stoji pred človekom kot duhovnim bitjem, in če ti naravni cilji zahtevajo toliko truda in ko v njih naletimo na težave, koliko več bo za tisti nadnaravni cilj, ki neizmerno presega vse dobrine tega sveta. Sv. Tomaž Akvinski pravi, da eno dejanje Božje milosti, opravičevanje grešnikov, ki se zgodi pri krstu ali spovedi, presega vse stvarstvo, da je veliko bolj dragoceno in čudežno od stvarjenja celega sveta. Za vzpon na visoko goro je potrebno veliko truda, svetost pa je vrhunec človekove poklicanosti kot duhovnega bitja nasploh, pot, kjer bodo nas zagotovo doletele težave. Kot nam pravi cerkveni pisatelj Tertulijan, nihče ne bo dosegel Božjega kraljestva brez skušnjave. To je neizogibno, če si resnično prizadevamo za svetost, za večno življenje.
Druga stvar, ki jo lahko preberemo iz Jezusovih preizkušenj, je, da jih je mogoče premagati, da niso nepremostljive, ampak da so ena od ovir, ki jih moramo premagati, da dosežemo cilj. In Gospod nam tukaj kaže, kako bomo to storili: z molitvijo in duhovnim življenjem. Na vsako skušnjavo se Jezus odzove z besedami sv. Sveto pismo, Božje zapovedi in njegove obljube. Zato naj bo to naš odgovor, da se prepričamo, da bomo premagali vsako skušnjavo, če si bomo prizadevali za svoje duhovno življenje, ob branju Svetega pisma, če molimo Gospoda za njegovo usmiljenje, da bi lahko izpolnjevali njegove zapovedi. Ker kot piše sv. Janez apostel: Njegove zapovedi niso težke in dal nam bo moč, da jih izvajamo le, če ga bomo prosili za to, če se ne bomo zanašali na svojo moč, ampak če bomo popolnoma zaupali v njegovo usmiljenje.
Poleg tega nam Kristus s tem, ko je izpostavljen skušnjavam, pokaže svojo človeško naravo, da je pravi človek, da nam je postal podoben v vsem razen v grehu; podobno v vsem, tudi v preizkušnjah. Tako nam je pokazal svojo ljubezen in da nam bo vedno v pomoč, ne glede na to, kako močni so ti napadi, saj jih je on premagal, zato nam bo pomagal da tudi mi to uspemo.
Kot četrto pouku iz Jezusovih preizkušenj lahko vidimo, da bi se morali tisti, ki so poklicani k odgovornemu služenju v delu za Božje kraljestvo, najprej pripraviti na to zahtevno poklicanost tako, da se s Kristusom umaknejo v samoto, v molitvo in meditacijo. Zato si je Cerkev prizadevala uveljaviti to pravilo in predvideva resno in strogo formacijo duhovniških kandidatov. Tako vidimo, da so se vsi veliki svetniki umaknili v to puščavo, v samoto, preden so kasneje začeli delovati v javnosti. Vidimo, da so vsi veliki svetniki prvih krščanskih stoletij nekaj časa živeli kot menihi. Vzemimo primer sv. Gregorja Velikega, sv. Janez Krizostom, sv. Ignacija Lojolskega, ki se je po spreobrnjenju umaknil v samoto, preden je odšel izpolniti Božji klic. Tudi vsak kristjan se mora občasno umakniti v tišino, se ločiti od vsakdanjega vrveža in poiskati moč Božje milosti za svoje krščansko življenje. Trebamo stopiti v duhovni boj s svojimi slabostmi in grehi, da jih premagamo in tako naredimo korak dlje v svojem duhovnem življenju.
Poleg tega opažamo samo dejstvo Kristusovega boja s Satanom, da je ta boj neizogiben in da Kristus v njem premaga satana. Zato je Kristus stopil v boj, da bi premagal Satana, da bi zatrl njegovo moč. Zato je prišel na ta svet, da bi nas odrešil moči greha, in nam s to skušnjavo v puščavi daje znamenje te končne zmage. Ta boj je neizogiben in ne samo, da nas bo neizogibno doletel, ampak se včasih trebamo vanj tudi sami vključiti. To so storili puščavski očetje, ki so se umaknili v puščavo, da bi se borili proti Satanu in ga premagali. V Tobijevi knjigi beremo, da je sv. Nadangel Rafael zvezal demona Asmodeja, ki je ubil sedem Sarinih mož, ker so se poročili v pohoti – zvezal ga je in pregnal v zgornjo egipčansko puščavo. Sv. Jeronim nam razlaga, da je bila tista puščava polna najbolj strupenih kač in vseh vrst groznih plenilcev in to je podoba hudiča, ki v sebi nosi strup vsega zla. Prav to puščavo so naselili številni sveti puščavski očetje - sv. Anton, Makarij, Pahomij, so v boju proti Satanu s svojim strogim, spokorniškim življenjem spremenili ta nevaren kraj v oazo svetosti. Tako je vsak izmed nas poklican, da se sooči s to divjino v svoji duši, da se bori s hudičem, ki želi tam pustiti svoje seme, ga izgnati in iz svoje duše ustvariti plodna tla Božje milosti.
Kristus nam torej daje zgled, a tudi zagotovilo, da bomo z njegovo božansko pomočjo zmagali. Kajti je isti sovražnik, proti kateremu se borimo in ki ga je Kristus premagal, da bi nam dal prepričanje, da bomo tudi mi slavili zmago z njim. Sv. Ambrozij nam pove, da je bil Kristus torej skušan, da kristjan ne bi podlegel skušnjavi. »Bodite pogumni, jaz sem premagal svet,« beremo v Janezovem evangeliju; naj bodo te besede naša moč in tolažba, da se bomo vedno z globoko vero veselili cilja, da bomo, če smo bili udeleženci Kristusovega trpljenja, deležni njegove zmage. Amen.
Komentarji
Objavite komentar