V zadnjih letih je papež Frančišek po tradiciji svojih nedavnih predhodnikov sklical več sinod, ki so privedle do resničnih revizij katoliške doktrine. Zdaj je začel dveletno »potovanje«, s sinodo o sinodalnosti, ki bi morala razpravljati in morebiti spremeniti strukture Cerkve.
Kakšna je narava tega procesa?
Papež Frančišek je 15. septembra 2018 izdal »Episcopalis communio« (EC), apostolski dekret, ki preuredi norme sinod. Rimski veliki duhovnik, ki se sklicuje na enega od svojih govorov 4. oktobra 2014, na predvečer sinode o družini, pravi takole:
»Škofovska sinoda mora vse bolj postajati privilegirano orodje za poslušanje Božjega ljudstva: poslušanje: poslušati Boga, da lahko slišimo krik ljudi z Njim; poslušati ljudi, dokler ne vdihnemo volje, h kateri nas Bog kliče.« (EC 6).
Tu se takoj prepozna modernistična ideja verskega razvoja, ki izhaja iz novih potreb »ljudstva«: vsebine vere, ki se očitno razvija, ni mogoče izluščiti iz »razodetja«, ki ga zvesto uči učiteljstvo, ampak od poslušanja ljudi.
Ta načela so bila že obširno predstavljena na sinodi o družini in so tukaj vključena v sam odlok, ki opredeljuje sinodalno institucijo. Gre za ekliziološko evolucijo, ki vodi od koncilskih zablod do specifičnih bergoglijanskih zablod, znane »sinodalnosti«, o kateri se toliko govori od začetka tega pontifikata.
Poslušanje ljudstva je privilegirano teološko mesto, iz katerega je mogoče preroško izluščiti novo razodetje, prilagojeno času, v katerem živimo.
Kolegialnost in sinodalnost
Škofovska sinoda, razumljena v postkoncilskem smislu, je uporaba kolegialnosti, opredeljena v Lumen Gentium (LG). Ustanovil ga je Pavel VI. 15. septembra 1965 geslo-sprejem »Apostolica sollicitudo«.
V teološkem smislu “Lumen Gentium” bi imel škofovski zbor moč božjega izvora nad splošno Cerkvijo, v občestvu s papežem in pod njegovim vodstvom. Ker ta kolegij ni mogel biti trajno združen za izvajanje te domnevne moči, je Pavel VI. ustanovil svetovalno in predstavniško telo svetovnega škofovstva, ki se je občasno sestajalo, da bi ga vključilo v upravljanje vesoljne Cerkve.
Če se učinkovita kolegialnost, kot je opredeljena v Lumen Gentium, zdi neizvedljiva, postane sinoda organ »afektivne« kolegialnosti, ki ni nič manj nevaren zaradi modernistične miselnosti, kot pravi Episcopalis communio v več odlomkih: papež mora poslušati škofe, ki s svoje strani poslušajo Božje ljudstvo, pravi »božji glas«, kot nas spominja papež Frančišek, pravi teološki kraj in vir »razodetja«.
Sinodalnost in modernizem
Z običajno dvoumnostjo je »Episcopalis communio« v št. 5 citata, navaja prvi “Lumen gentium” št. 25, nato Janez Pavel II. v Pastores gregis (2003):
»Povsem res je, kot izjavlja Drugi vatikanski koncil, da bi morali škofje, ko preučujejo različne stvari v občestvu z rimskim škofom, vsi spoštovati kot pričevalce božje in katoliške resnice; in sodbo njihovega škofa, ki jo daje v Kristusovem imenu v zadevah vere in morale, morajo verniki sprejeti in se je držati z versko pokorščino. “
Nadaljuje: ”Enako res je, da je življenje v Cerkvi in za Cerkev za škofja nujna zaposlitev, ki jo vsak škof opravlja kot del svojega učiteljskega poslanstva.«
Če ima prvi citat še vedno tradicionalni pomen učiteljstva, potem drugi uvaja modernistični pojem »vitalnosti«: vitalna imanenca božjega v Cerkvi, razumljena prav kot ljudstvo in je to pogoj, da škof pod to pretvezo ugodi glasu ljudstva in zadovolji njihove potrebe.
Pravzaprav se besedilo »Episcopalis communio« nadaljuje: »Škof je torej tako učitelj kot učenec. Učitelj je, ko obdarjen s posebno pomočjo Svetega Duha in vernikom oznanja Besedo Resnice v imenu Kristusa, glave in pastirja. Je pa tudi učenec, ko, vedoč, da je Duh izlit na vsakega krščenca, zasliši Kristusov glas, ki govori po Božjem ljudstvu, zaradi česar je ‘infallibile in credendo’ - nezmotljiv v svoji veri.“
Besedilo se nadaljuje na sledeč način: ”Vsak vernik, ki je maziljen s Svetim Duhom (prim. 1 Jn 2,20, 27), se ne more zmotiti v svoji veri in jo izkazuje preko nadnaravnega občutka vere, vere celotnega ljudstva, ko ‘seže glas od škofa do vsakega vernika v skupno soglasje glede zadev, ki se tičejo vere in morale. “
Besedilo se nato zaključi: ”Zaradi tega je škof poklican, da stopi naprej v veri, da pokaže pot, da hodi sredi njih, da okrepi [božje ljudstvo] v svoji enotnosti in da stoji za tem, ne samo zato, da nihče ne bi bil zapuščen, ampak predvsem zato, da bi sledil vpogledu, ki ga ima Božje ljudstvo, da najde nove poti (prikladne za ljudstvo).
Škof, ki živi med svojimi verniki, ima na široko odprta ušesa, da bi poslušal ‘kaj Duh govori Cerkvam’ (Raz 2,7) in posluša ‘glas ovac’, ter tudi posluša glas škofovskih institucij, ki imajo dolžnost svetovati škofu in spodbujati dialog.«
Besedilo tukaj citira govor papeža Frančiška z dne 19. septembra 2016 in »Evangelii gaudium«. Koncept je jasen: ob ponovni potrditvi avtoritete učitelja na splošno je poudarjeno, da škof razkriva pot, ki jo je treba ubrati tako, da sledi občutku božanskega, ki je ljudem prirojen.
Sinodalnost in novi viri razodetja
Dejansko nikjer ni rečeno, da bi moral škof iskati načela delovanja v Razodetju ali v trajnem nauku Cerkve: iskati jih je treba v poslušanju ljudi, še posebej, če so organizirani v »telesu«.
Sinoda bo poskrbela, da bo ta glas ljudstva, ki ga zberejo škofje, dosegel papeža, ki bo lahko preroško zaznal razodetje v življenjski izkušnji Cerkve. O tem pripoveduje že omenjena št. 6 »Episcopalis communio«:
»Škofovska sinoda mora vse bolj postajati privilegirano orodje za poslušanje Božjega ljudstva: poslušati ljudstvo, dokler ne vdihnemo volje, h kateri nas Bog kliče.« Čeprav je ustrojena kot v bistvu škofovski organ, sinoda ne živi ločeno od drugih vernikov. Je orodje, ki lahko prek škofov, ki jih je Bog imenoval za “pristne varuhe, tolmače in priče vere celotne Cerkve”, daje besedo celotnemu Božjemu ljudstvu, s svojimi zasedanji uresničuje zgovoren izraz sinodalnosti kot “konstitutivne razsežnosti Cerkve«.
Kot je Janez Pavel II. izjavil: »Vsaka občna skupščina škofovske sinode je močna cerkvena izkušnja, čeprav jo je mogoče vedno izboljšati v načinih njenega delovanja. Škofje, ki se srečujejo na sinodi, predstavljajo predvsem svojo Cerkev, ne pozabijo pa tudi na prispevke škofovskih konferenc, s katerih so imenovani, da posredujejo svoje poglede na obravnavane teme. S tem izražajo želje celotnega hierarhičnega telesa Cerkve in v nekem smislu želje krščanskega ljudstva, katerega pastirji so.« (ES 6).
Sinodalnost in evolucija dogem
»Episcopalis communio« v št. 7 ne pušča prostora za dvom: svetovalni značaj sinode ne zmanjšuje njenega pomena, temveč opozarja na potrebo po poslušanju Božjega ljudstva, da bi razpoznali nič manj kot resnico in dobro Cerkve.
Papeževa vloga bo ravno razkrivanje resnice na podlagi teh dejstev, brez sklicevanja na Razodetje in njegove vire.
Tukaj je besedilo:
»Na vsakem sinodalnem zasedanju naj se župniki, ki so v ta namen izvoljeni, posvetujejo z vernimi in preudarnimi mnenji, združenimi v iskanju konsenza, ki ne izhaja iz človeške logike, ampak iz skupne poslušnosti Svetemu Duhu. Pozorni na sensus fidei Božjega ljudstva – »ki mora znati skrbno razlikovati od pogosto spreminjajočih se tokov javnega mnenja« – člani kongregacije rimskemu velikemu duhovniku predstavijo svoje mnenje, da bi lahko bilo koristno pri njegovi službi kot pastirja cerkve. S tega vidika dejstvo, da ima sinoda običajno le svetovalno funkcijo, ne zmanjšuje njenega pomena.
1) V Cerkvi je namreč cilj vsakega kolegialnega organa, bodisi svetovalnega bodisi odločilnega, vedno iskanje resnice ali v dobro Cerkve. Tako, ko gre za samo vzpostavitev vere, konsensus Ecclesiae ni določen s številom glasov, ampak je plod delovanja Duha, duše ene same Kristusove Cerkve. Zato glas sinodskih očetov, »če je moralno soglasen, pridobi kvalitativno cerkveno težo, ki presega zgolj formalni vidik svetovalnega glasovanja.« skozi svetovalni proces z ljudstvom s posredovanjem škofa in s papeževo razločevanje teh dejstev – brez odlaganja vere.
2) Pomembna vloga papeža in sinode je, da med “spreminjajočimi se tokovi javnega mnenja” razlikujeta pristno versko izkušnjo ljudi: strašljiv izraz, ki daje orožje samovolje v roke hierarhije. Kot da vse, kar elitam ni všeč, ni več pristen izraz ljudstva, ampak preprosto – če uporabimo danes aktualen izraz – »populizem«.
Sinoda torej na nek način dopušča, da se iz verskih izkušenj ljudi razkrije resnica; če pa se ta izkušnja kljub filtru “škofijskih teles” izkaže za nevarno tradicionalno ali nestrpno, se še vedno lahko degradira v “spreminjajoč se tok javnega mnenja”; in naredi samo tisto, kar zahtevajo elite.
Sinodalnost in protestantizem
To razmerje protestantskega tipa od spodaj navzgor med ljudstvom in škofi ter med škofi in papeštvom, predvideno že v Lumen Gentium in je vključeno v novi zakonik kanonskega prava, je mojstrsko izraženo v Episcopalis communio št. 10: »Zahvaljujoč škofovski sinodi je v Kristusovi Cerkvi globoko občestvo: naj bo to med župnikom in verniki, kajti vsak posvečeni služabnik je krščen med krščenimi, ki ga je Bog postavil, da pase svojo čredo; bodisi pod rimskim škofom in papežem, kajti papež je »škof med škofi, ki je hkrati poklican – kot naslednik apostola Petra – voditi rimsko cerkev, ki v ljubezni predseduje vsem Cerkvam«. S tem se zaključi, da subjekt lahko obstaja brez drugega. “ Zaupam tudi v dejstvo, da s spodbujanjem “spreobrnjenja papeža”, da postane bolj zvest pomenu, ki mu ga je želel dati Jezus Kristus, in trenutnim potrebam evangelizacije, bo dejavnost škofovske sinode lahko obnovila enotnost med vsemi kristjani (prim. Jn 17,21). S tem bo pomagala Katoliški cerkvi, v skladu z željo, ki jo je pred mnogimi leti izoblikoval Janez Pavel II., da “najde obliko usmeritve primatov, odprto za nove razmere, ne da bi se odrekla ničemur pomembnemu v svojem poslanstvu.”
Populistična različica nezmotljivosti, obarvana s prerokbo: nezmotljivost, ki temelji na oportunizmu, ki - tipično za klasični modernizem - nadomešča duhovne potrebe sodobnega človeka s političnimi potrebami, ki jih narekujejo visoke elite.
Poleg tega so elite same tiste, ki narekujejo in opisujejo te “potrebe”. Sama reforma papeštva in strukture Cerkve, ki ne veljata več za božanske institucije, ampak za zgodovinski fenomen, sta del odgovora na te »potrebe«.
Vir: fsspx.news
Komentarji
Objavite komentar