Kljub podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma leta 1995 se je položaj katoliške manjšine v Bosni in Hercegovini poslabšal, saj je stisnjena med pravoslavnimi kristjani in muslimani, ne da bi se mednarodna skupnost ali Evropa vsaj malo zganila. V intervjuju za Kirche in Not (Cerkev v težavah) je msgr. banjaluški škof Franjo Komarica komentiral razmere v svoji državi, ki se od konca vojne v Bosni leta 1995 niso spremenile. Škof je nedavno svojo državo označil za “absurdno” oziroma nemogočo državo. Pojasnjuje: »Niso krivi stanovalci, ki tukaj ne živijo skupaj od včeraj. Mednarodna skupnost, zlasti Evropejci, je dovolila, da se tukaj odvija vojna od leta 1992 do 1995. Od konca vojne je Bosna in Hercegovina ostala začasna država s stagnacijo.« , pojasnjuje prelat.
“Čeprav od leta 1995 to funkcijo opravlja osem predstavnikov, države le-to ni spremenilo v pravno formalno institucijo države,» se pritožuje. Upoštevati je treba, da je Bosna in Hercegovina danes multietnična federalna država s tremi konstitutivnimi narodi: Srbi, Bošnjaki in Hrvati ter z dvema entitetama: Republiko Srbsko in Federacijo Bosne in Hercegovine. Vendar je Republika Srbska pod vplivom pravoslavne Rusije, medtem ko je federacija pod vplivom Turčije in s tem islamskega sveta. Pretežno katoliški Hrvati so medtem “izumrli”, opozarja banjaluški škof.
Katoličani so preganjani na vseh ravneh, poudarja prelat: »politično, družbeno in gospodarsko. Katoličani pogosto zaidejo v težave, ker imajo hrvaško ime. Težko najdejo zaposlitev. Ostal je še en del države, Zahodna Hercegovina, kjer lahko bolj ali manj normalno živiš. A tudi tu se katoličani raje izselijo. »Zagotovo je, da v vzhodni Bosni, kjer prevladuje islam, sožitje ni več možno...«
Zdi se, da so katoličani spet plačali ceno mirovnega sporazuma iz leta 1995: tako Hercegovina kot mednarodna skupnost bi morala zagotoviti politično, pravno in materialno podporo tistim, ki se želijo vrniti v svojo državo. Za Hrvate to ni veljalo,« je s spremnimi dokumenti dejal nadškof Komarica. Zato ni treba iti na Bližnji vzhod, da bi našli preganjane katoličane, saj so že pred našimi vrati: »če je v Evropi Cerkev v stiski, je to tudi naša stiska. V moji banjaluški škofiji je bilo med vojno uničenih ali hudo poškodovanih 95 % cerkvenih objektov,« je poudaril in sklenil pogovor prelat.
Situacija je še toliko bolj zaskrbljujoča, ker hkrati zaslepljena evropska skupnost promovira LGBT agendo, ne da bi jo vznemirile sirene islamskega modernizma, ki s Svetom Evrope potrjuje, da je “lepota v raznolikosti, pa tudi svoboda v hidžabu” ...
Vir: https://fsspx.news/fr/news-events/news/le-cri-silencieux-des-catholiques-bosniaques-69960
Komentarji
Objavite komentar