Danes slavimo god svetih Kozme in Damjana, mučenikov, ki sta živela v času največjega preganjanja kristjanov, v času vladavine cesarja Dioklecijana. Omenjena svetnika sta bila po poklicu zdravnika. V njunem življenjepisu prebiramo, kako sta mnoge ozdravila celo neozdravljivih bolezni, pa vendar ne toliko zaradi svojega zdravniškega znanja, ampak s Kristusovo močjo. Nista namreč delovala samo na fizičnem nivoju, kakor to po navadi storijo zdravniki in farmacevti, da bi pomagali bolniku k ozdravljenju, temveč tudi kot pričevalca Kristusovega Evangelija. V Evangeliju namreč beremo, kako je Gospod podaril svojim učencem moč, da so izganjali zle duhove, zdravili vsako bolezen in nemoč. To so delali tudi apostoli in tako pričevali za resnico Kristusovega Evangelija. Bog je spremljal njihovo delovanje s čudeži in znamenji, da bi lahko tako Židje kot pogani spoznali, da se je On razodel v Jezusu Kristusu, v svojem Božanskem Sinu in da bi na ta način lahko verovali. Bog daje vsakomur milost, ki mu je potrebna, da bi prišel do spoznanja resnice in da bi se lahko rešil. Včasih se ta milost pokaže na vsakdanji, običajen načín, kjer ne opazimo ničesar nevsakdanjega ali čudežnega. Vseeno pa Bog včasih daje svojo milost na nadnaraven, osupljív in čudežen načín, da bi tako še toliko bolj opozoril na svojo Božansko Moč.
Zavedati se moramo, da vsakič, ko Bog podeli takšno milost, jo podeli zaradi našega odrešenja. Ne daje nam milosti samo zato, da bi lahko dobro in lagodno živeli tukaj na tej zemlji, ker to ni cilj človeškega življenja in našega obstoja. Naš cilj je, da dospemo v Nebesa. Zato nas je dobri Bog ustvaril: da Ga spoznamo, ljubimo in Njemu služimo. Zato nas Bog želi voditi k temu cilju, ker samo ta cilj opravičuje in daje smisel človeškega obstoja. Človek je ustvarjen po Božji Podobi. Božja Podoba pa je človekova duša, le-ta pa lahko popolno izpolnitev in samouresničitev najde samo v Bogu. Zavedajmo se, da resnično samo v Bogu in v ničemer drugem. Naše duše, razen Boga, ne more ničesar zadovoljiti, nobeno materialno bogastvo, čast, telesni užitki in podobno. Vse to je prehodne narave in če človek misli, da je srečen, ko uživa v dobrinah tega sveta, vedno pride trenutek ali obdobje, ko se zasiti in naveliča teh dobrin, spozna, da so prehodne, prazne in da ne morejo zadovoljiti najglobjega hrepenenja njegove duše. Pravo duhovno srečo in radost lahko človek najde samo v Bogu in duhovnih dobrinah, ki prihajajo od Boga. Ko živimo v skupnosti z Bogom v molitvi, ko se trajno gibljemo v Njegovi Prisotnosti, občutimo to radost, ki nam je nihče ne more vzeti – celo takrat ne, ko pridejo preizkušnje in najhujša preganjanja, ker se tako zelo globoko zavedamo Gospodove prisotnosti ob nas in dejstva, da tudi v takšni situaciji Gospod izpolni najglobje hrepenenje naših duš.
Gospod nam včasih da občutiti Njegovo Prisotnost in da doživimo določeno duhovno tolažbo. Včasih pa je tako, da doživljamo obdobja preizkušnje in duhovne puščave, suhote, da bi se tako prekalili v ognju kot zlato in dokazali, da smo resnično verni in neodvisni ter nenavezani na Njegove darove in da resnično živimo od čiste vere v Njegovo Božansko Moč in Previdnost. V tem smislu, nam On lahko včasih nakloni, da na nadnaraven načín čudežno ozdravimo. Človek je duhovno in telesno bitje, in normalno je, da prosimo tudi za telesno zdravje. Telesne dobrine pa seveda niso absolutne in Bog včasih tako dopusti, da nekdo zboli, da bi na ta način mogel Bogu pokazati svojo predanost, predvsem predanost Njegovi Božji Volji, da Mu daruje to trpljenje kot dar žrtve; v nadaljevanju potrpežljivo nosi svoj križ ter si tako pridobi mnoge milosti za sebe in svoje bližnje ter celo za spreobrnjenje grešnikov. To je Kristusov Evangeljski nauk, ki je tako zelo okužen z mnogimi zablodami, ki se danes širijo v modernih strukturah in gibanjih znotraj Cerkve, kot je recimo karizmatično gibanje, kjer je prisoten nauk, da Bog za vsako ceno želí, da smo vsi zdravi in bogati ter da so določene preizkušnje, bolezni, težave, ki nam jih Bog pošilja, po miselnosti tega gibanja, dokaz, da nas je Bog zavrgel in zapustil. Zato se v teh krogih širi toliko odigranih prividov čudežev, da bi se z njimi podkrepilo ta krivi nauk in grozovito popačenost Evangelija. Vse to so protestantske in modernistične zablode, ki na žalost zmanjšujejo ali popolnoma zavračajo vlogo Križa v krščanskem življenju vsakega kristjana.
Kristusov križ bi moral postati središče našega krščanskega življenja in pa sredstvo naše posvetitve. Ko nam ga Bog pošilja, ga moramo voljno sprejeti, saj bomo samo na ta način lahko prejeli neštete bogate milosti. Če bomo združeni s Kristusovim Križem, ga potrpežljivo nosili, bo ta Križ postal sredstvo blagoslova za naše krščansko življenje. Amen.
p. Marko Tilošanec
Maribor, 27. 9. 2019., pridiga na praznik sv. Kozme in Domijana
Komentarji
Objavite komentar