Pismo generalnega predstojnika FSSPX-a prijateljem in dobrotnikom št. 91
Dragi verniki, prijatelji in dobrotniki, v zgodovini se je nemalokrat zgodilo, da je svet nenadoma imel vtis, da se je nekega dne prebudil in ugotovil, da je postal drugačen, da je kot bi bil drug človek.
Na primer, v krščanski antiki se je svet v nekem trenutku »osupel prebudil kot arijanec«, če uporabimo znameniti izraz sv. Jeronima. Podobno se je v 16. stoletju tretjina Evrope prebudila kot protestantska. V resnici se ti pojavi niso zgodili čez noč, ampak so se postopoma pripravljali. Kljub temu se zdijo presenetljivi saj sodobniki niso razumeli resnosti teh različnih dogodkov, ki so bili priprava na te katastrofe, niti njihovih posledic. V tem smislu so se celi narodi prebudili kot arijanci in protestanti in ko so se tega zavedali, je bilo že prepozno.
Na žalost smo zdaj v podobni situaciji. Okoli sebe vidimo stvari, komentarje, pobude, ki nas šokirajo, vendar smo v nevarnosti, da ne bomo razumeli njihovega polnega obsega. Pogosto se ti elementi razumejo kot stvari, ki vplivajo na druge, vendar nikoli ne morejo vplivati na nas. Poznamo jih, sovražimo, a jih v vsakdanjem življenju nekako ignoriramo. To pomeni, da naše oči niso vedno popolnoma odprte, da bi razumeli vpliv in nevarnost teh realnosti za nas, še posebej za naše otroke. Treba je jasno povedati: svet postaja univerzalna Sodoma in Gomora. Temu se ne bomo mogli izogniti s selitvijo drugam, ker je ta preobrazba univerzalna. Ostati moramo mirni, vendar se pripraviti zdaj z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da ne bomo presenečeni, ko se zbudimo.
Vsesplošna moderna Sodoma in Gomora
Vedno se je težko predstavljati kot prerok pogube, a včasih se temu ni mogoče izogniti. Diabolična kultura se vsak dan bolj uveljavlja v svetu. Sodobno človeštvo, ki je zaradi odpadništva in ateizma zavrnilo Boga, ga neizogibno želi nadomestiti. Rezultati pa so satanski. Človek je tisti, ki trdi, da lahko določa, kaj je dobro in kaj slabo. Vzame si pravico do izbire, ali živeti ali umreti, biti to ali ono, dati življenje ali ga vzeti ... Skratka, odločati o vsem, o čemer naj odloča Bog, in to na univerzalni ravni.
Toda najslabše od vsega je očitna pripravljenost pripeljati nedolžne pred roko pravice s temi nagnusnimi načeli. Posebna pozornost je namenjena otrokom in mladostnikom, da bi jih že od malih nog seznanili s tem novim pogledom na realnost, jih razvajali in naučili, kar bi morali vedeti samo odrasli in česa tudi odrasli v kolikor toliko zdravi družbi, ne bi smeli vedeti. Z moralnega vidika obstaja resnična težnja po uničenju nedolžnosti tam, kjer bi po naravi morala biti. Na tej točki smo. Problem ni samo greh, ki vdira v svet in zastruplja vse na svoji poti, ampak dejstvo, da je vse to odobreno in vsiljeno. To je znak, da je Bog, ki ga je človek zapustil, prepustil človeka njegovi usodi.
Posledice zavrnitve Boga
V novi Sodomi in Gomori sta vera in ljubezen dokončno izpodrinjeni z lažjo in sebičnostjo.
Že sveti Pavel je izčrpno in jasno opisal končni rezultat odpadništva: »Kajti ko so spoznali Boga, ga niso slavili kot Boga, niti se mu niso zahvaljevali, ampak so zašli v svojih mislih in njihovo srce se je pomračilo ter postalo nerazumno ... In zato je Bog njihova srca v njihovih sprevrženih željah izročil v nečistost, da bi sramotili lastna telesa, ki so Božjo resnico spremenili v laž in izkazali večjo čast ustvarjenim bitjem kot pa Stvarniku ... Zato jih je Bog izročil sramotnim strastem ... In ker jim ni bilo mar, da bi spoznali Boga, zato jim je Bog omračil ter pokvaril um, da delajo krivico, da so polni vse nepravičnosti, zlobe, nečistovanja, požrešnosti, hudobije, polni zavisti, umorov, prepirov, zvijačnosti, izdaj, zahrbtnosti, obrekljivosti, sovražniki Boga, žalivci, polni ponosa, napihnjeni, vir vsega zla, neposlušni staršem, nerazumni, neverni, brezsrčni, nepopravljivi, neusmiljeni. Oni v resnici poznajo Božjo sodbo, da tisti, ki to delajo, zaslužijo smrt; vendar to počnejo, pravzaprav odobravajo tiste, ki to počnejo." (Rimljanom 1:21 in naprej.)
Slabost cerkvenih ljudi
Spričo tega stanja je Cerkev, ki je izšla iz II. vatikanskega koncila, na poti brez izhoda. To je bilo neizogibno, odkar je dialog nadomestil pridiganje Resnice. Želja prilagoditi se svetu, ga sprejeti takšnega, kot je, ne da bi obsojali njegove stranpoti, ne da bi se mu več zoperstavljali, ta želja prinaša svoje končne sadove. Obstajajo že pomembni deli Cerkve, ki odkrito spodbujajo sprejemanje zgoraj omenjenih gnusob. Zdi se, da drugi deli Cerkve ne vedo več, kako bi se jim zoperstavili. Skratka, vse je pripravljeno za novo Sodomo in Gomoro.
Potreba po ustreznih zdravilih
Prvi pogoj za morebitno rešitev je, da odpremo oči in spoznamo, da ta nova paradigma zadeva vse nas. Tako kot v dominantni kulturi ga najdemo povsod: v jeziku, modi, umetnosti, igrah, na ulici. Je v sporočilih, ki jih nenehno prejemamo, ker je to prizma našega časa in skozi njo, se vse filtrira in predstavlja. Tega se moramo bolj zavedati: zrak, ki ga dihamo, je zastrupljen, internet, ki smo ga vse bolj prisiljeni živeti in uporabljati, je zastrupljen in nosi kugo v najbolj oddaljene kotičke. Vse to nas nujno prizadene. Ponavljam, najbolj ranljivi za ta strašni strup so otroci in mladi, začenši z lastnimi družinami.
Krščansko junaštvo – dve pomembni lastnosti
Toda kaj potem, ko smo odprli oči? Če Bog, kot še nikoli doslej, dopušča to vesoljno zlo, to novo pogansko cesarstvo, je to gotovo z namenom dviga krščanskega junaštva po vsem svetu. Ne moremo živeti zunaj tega kraljestva, lahko pa živimo v njem, ne da bi nas to strlo. V njej lahko preživimo do te mere, da se »diskriminiramo«, se pravi, da smo od vsega tega odmaknjeni.
To junaštvo, ki so ga kristjani pokazali že v poganskih imperijih, ima dve značilni lastnosti.
Najprej se začne pri hrani in se razvija na skrivaj. Potrebna je samota, da bi lahko rasla. Za rast potrebuje sonce. Potrebuje molitev, da bi lahko napredoval v svoji ljubezni do Boga in v svojem radikalnem sovraštvu do greha. Tega ni mogoče doseči v enem dnevu. Velika zunanja dejanja, izraz tega junaštva, so bila vedno posledica prikrite vztrajnosti in neumorne vztrajnosti skozi leta. Junaštvo Križa predpostavlja tajnost Jasli in Nazareškega Doma. Končne vztrajnosti bodo deležni le tisti, ki so se v svojem vsakdanjem življenju, v svojih najbolj običajnih dejanjih, uspeli obvarovati zla in obvarovati greha z junaštvom, ki ga pozna in nagrajuje samo Bog, ki pregleduje ledvice in srca. Zunanje odločitve in dejanja brez čistega srca, brez pravega notranjega spreobrnjenja bi nas izpostavile nevarnosti, da ostanemo v iluziji, celo hinavščini. Abraham je imel to čisto srce, utrjeno v Bogu, in to mu je omogočilo, da se je obvaroval vsega, kar je predstavljala Sodoma. Lot, čeprav je bil pravičen človek (2 Pt 2, 7-8), se je vseeno odločil, da se bo naselil v Sodomi in tam ostal: kljub vsemu mu je bilo to okolje všeč in njegovi otroci žal niso ušli njegovim slabim vplivom.
Druga značilnost tega junaštva, ki se mora tudi manifestirati z leti, je radikalna samo predaja. Je nedvomen znak ljubezni. Izpoved vere je učinkovita le, če jo spremlja resnična velikodušnost v samo izročitvi Bogu, ki povzroča, da ljubimo vse, kar On ljubi in da sovražimo vse, kar On sovraži. Brez te ljubezni ne moremo imeti tega svetega sovraštva. Brez tega svetega sovraštva se ne moremo upreti zapeljevanju, ki bo postajalo vse bolj subtilno, globlje in splošno; zapeljevanju, ki se mu Lotova družina ni mogla povsem izogniti.
Credidimus caritati – tri priljubljena orožja
Odprimo oči zdaj, odprimo oči naših otrok, preden se zbudimo zajeti v novo Sodomo. Otroke najprej učimo z lastnim zgledom, s svojo ljubeznijo in svetim sovraštvom. Ne oklevajte in jih zaščitite. Brezkompromisno, z blago in zdravo nepopustljivostjo odstranimo iz svojih domov vse, kar bi lahko služilo uveljavljanju duha sveta. Ne bodimo naivni ali šibki: nobena družina, nihče ne sme verjeti, da je varen. Pokvarjenost je že veliko globlja, kot si mislimo, in njen napredek je neustavljiv.
Ob tem pa ne pozabimo, da je ta bitka v osnovi nadnaravna. Proti satanskim prevaram se ne moremo boriti s čisto naravnimi sredstvi. Obstajajo tri glavna nadnaravna sredstva in nenehno se jih moramo posluževati.
Najprej je tu Sveta Maša: po njej naš Gospod nadaljuje premagovanje hudiča in greha. Tega orodja nikoli ne moremo dovolj ceniti v vsej njegovi vrednosti in nikoli se ne moremo preveč naslanjati nanj. Predragocena Kri, ki je darovana na naših oltarjih, je tista, ki vsebuje do konca časov, Moč, da ohranimo čistost in devištvo v nas samih tudi sredi nove Sodome. Sveta Maša je mojstrovina Ljubezni našega Gospoda do duš, da jih hrani s takšno ljubeznijo, da jih okrepi vse do vrhunca samo darovanja.
Drugo sredstvo je sveti rožni venec. To tako splošno katoliško orodje je treba ponovno odkriti v naših družinah. V tem moramo videti način, da se vedno bolj potapljamo v velike skrivnosti življenja našega Gospoda in Naše Gospe. S tem jih, pod vodstvom naše Matere, postanemo sposobni posnemati v Njihovem darovanju sebe Bogu, v Njihovem duhu daritve in v Njihovi čistosti. Na žalost v nekaterih primerih ne moremo najti potrebnega časa za skupno molitev. Rožni venec mora ostati predvsem vsakodnevna družinska dejavnost. Okoli nje si moramo organizirati dan. V družinah, kjer je to pravilo, milost vztrajnosti pri otrocih ne bo izostala.
Tretje sredstvo, ki je gotovo najbolj specifično za sedanje razmere za doseganje vztrajnosti, je zatekanje v Marijino Brezmadežno Srce. Naš Gospod nam je v svoji previdnosti hotel ponuditi zatočišče sredi Sodome in Gomore. Ravno v to zavetje moramo vstopiti. To pomeni, da moramo med svojim srcem in Srcem Device vzpostaviti takšno intimnost, da bomo lahko poznali in občudovali notranje življenje Device, delili Njene želje, Njene radosti, Njene žalosti in Njene skrbi. Predvsem pa moramo deliti Njeno pripravljenost, da brez zadržkov tudi mi sodelujemo pri delu Odrešenja.
Kaj bomo potem odkrili v tem Srcu, česar ne moremo najti drugje? Predvsem bomo našli neizmerno Ljubezen, ki dela duše nepremagljive. Tu se skriva skrivnost zmage in tu jo moramo najti. Ko duša resnično ljubi, je pripravljena na vsako preizkušnjo. Vsi upravičeni in razumljivi strahovi izginejo; vse slabosti izginejo; junaštvo postane možno. Dejansko je vse, kar smo pravkar omenili v prejšnjih razmišljanjih, stvar radikalne ljubezni. Prava ljubezen, Ljubezen, ki jo Bog vliva v naša srca, vedno prevlada. Ko ljubezen vlada, se podredi. Ljubezen, o kateri govorimo, ni sinonim za šibkost, ampak za moč. Je orožje, ki se mu nič ne more upreti. Samo ljubezen duš, pripravljenih na mučeništvo, lahko premaga imperij sebičnosti in nečistosti. Prav v Srcu Device bomo našli zgled in vir te Ljubezni, ki je na svetu ni več, a mora postati naša. Credidimus Caritati – Verujemo v Ljubezen.
Bog vas vse blagoslovi!
don Davide Pagliarani, generalni predstojnik
Menzingen, 3. september 2022, praznik sv. Pija X.
Komentarji
Objavite komentar