Moji dragi prijatelji, moji dragi bratje, preden vam spregovorim nekaj besed spodbude, bi rad odpravil nekaj napačnih predstav in bom začel prav s tem našim srečanjem. Iz preprostosti tega obreda morete sami videti, da zanj in za množico, ki se je zbrala v tej dvorani, nismo imeli nobenih priprav. Mislil sem, da bom maševal na 29. avgust, kakor je bilo dogovorjeno, za nekaj sto vernikov iz področja Lilla, kakor sem tolikokrat napravil v Franciji, Evropi in celo v Ameriki brez velikega hrupa.
A nenadoma je ta datum, 29. avgust, zaradi tiska, radija in televizije, postal neke vrste množični nastop, podoben izzivu. Na noben način, ta nastop ni izziv. Ta nastop je to, kar ste vi, katoliški bratje želeli, ko ste prišli od tako daleč sem. Zakaj? Da bi jasno pokazali katoliško vero, vaše prepričanje, vašo željo, da hočete moliti in se posvečevati, kakor so to delali vaši očetje v veri, kakor so to delale generacije in generacije pred vami.
To je pravi namen tega obreda, med katerim želimo moliti, moliti z vsem našim srcem, častiti našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo v nekaj trenutkih prišel dol na ta oltar in bo obnovil njegovo žrtev in daritev na križu, ki jo mi vsi tako potrebujemo.
Rad bi tudi odpravil neki drugi nesporazum. Oprostite mi, a moram povedati. Nisem bil jaz tisti, ki sem sebe imenoval za vodjo tradicionalistov. Vi veste, kdo je to napravil ne tako dolgo nazaj v slovesnih in znamenitih okoliščinah v Rimu. "Za monsinjorja Lefebvra se pravi, da je vodja tradicionalistov". Nočem biti vodja tradicionalistov, niti to sem. Zakaj? Ker sem jaz tudi preprost Katoličan. Duhovnik in škof, gotovo, toda v istih okoliščinah v katerih ste se znašli tudi vi, odzivajoč se na isti način na uničevanje Cerkve, na uničevanje naše vere, na ruševine, ki se kopičijo pred našimi očmi.
Enako se odzivajoč na to sem bil prepričan, da je moja dolžnost, da vzgojim duhovnike, prave duhovnike, ki jih Cerkev potrebuje. Te duhovnike sem združil v "Bratovščino sv. Pija X.", ki je bila od Cerkve potrjena. Vse, kar sem delal, je to, kar so škofje delali stoletja in stoletja. To je vse, kar sem napravil – nekaj, kar sem delal že trideset let svojega duhovniškega življenja. Prav v ta namen sem bil posvečen v škofa, imenovan za apostolskega delegata v Afriki, za člana predkoncilske centralne komisije, za Pomočnika papeškega trona. Kakšen boljši dokaz bi še hotel imeti, da je imel Rim moje delo za koristno za Cerkev in za dobro duš? In sedaj, ko delam isto delo, natanko takšno, kot sem opravljal trideset let, sem nenadoma suspendiran a divinis in morda bom kmalu ekskomuniciran, ločen od Cerkve, odpadnik, ali kar že hočete! Kako je to mogoče? Kaj je to, kar sem trideset let delal tudi vredno suspenza a divinis?
Prav nasprotno mislim, namreč, če bi jaz takrat vzgajal bogoslovce tako, kot jih vzgajajo sedaj v novih semeniščih, potem bi moral biti ekskomuniciran. Če bi takrat učil katekizem, ki ga sedaj učijo po šolah, bi me morali imenovati, da sem heretik. In če bi maševal tako, kot to sedaj mašujejo, potem bi me morali imeti za osumljenega herezije in za nekoga zunaj Cerkve. Tega ne morem razumeti. To pomeni, da se je v Cerkvi nekaj spremenilo in o tem želim govoriti.
Navesti je treba razloge, zaradi katerih smo zavzeli to zadržanje. Moram priznati, gre za ekstremno resno zadržanje. Nasprotovati najvišji avtoriteti v Cerkvi, biti suspendiran a divinis je za škofa ekstremno težko zadeva, izredno mučno stanje. Kako bi mogel nekdo prenašati takšno stanje stvari, če ne iz izjemno težkih razlogov. Resnično! Razlogi za našo držo in za vašo držo so zelo tehtni razlogi – tičejo se obrambe naše vere. Obramba naše vere! Kaj je torej mogoče, da so oblasti v Rimu nevarnost za našo vero? Jaz ne sodim teh oblasti, nočem jih osebno soditi. Jaz bi jih, da tako rečem, presojal tako, kot je imel Sveti oficij navado presojati neko knjigo in jo dati na Indeks. Rim bi knjigo preštudiral, ne da bi moral poznati osebo, ki jo je napisala.
Dovolj je bilo preučiti zapisane trditve. In če so bile te trditve nasprotne nauku Cerkve, je bila knjiga obsojena in dana na Indeks, ne da bi bilo potrebno klicati avtorja, Na koncilu so določeni škofje govorili proti temu postopku inzistirajoč, da je nedopustno dati knjigo na Indeks, ne da bi zaslišali avtorja. Toda nekomu ni potrebno videti osebe, ki je knjigo napisala, če drži v rokah besedilo, ki je absolutno nasprotno nauku Cerkve. To je obsojena knjiga, ker so besede nasprotne katoliškemu nauku in ne oseba, ki jo je napisala. Na ta način moramo stvari presojati, presojati jih moramo po dejanjih. Kot je zelo dobro naš Gospod Jezus Kristus povedal v evangeliju, kar smo pred kratkim slišali kot nalašč – volkovi v ovčjih oblačilih: "Drevo boste spoznati po sadu." Sadovi so pred nami, očitni, jasni. Sadovi, ki prihajajo od 2. vatikanskega koncila in pokoncilskih retorm, so grenki sadovi, ki uničujejo Cerkev. Če mi kdo pravi, "Ne dotikajte se koncila, govorite raje o pokoncilskih reformah", jaz odgovorim, da tisti, ki so reforme naredili – nisem bil jaz tisti, ki sem reforme napravil – sami pravijo: "Mi smo jih naredili v imenu koncila, predrugačili smo Katekizem v imenu koncila." In to so Cerkvene oblasti. Zato so oni tisti, ki legitimno razlagajo koncil. A kaj se je zgodilo na koncilu? O tem se moremo zlahka poučiti ob branju knjig tistih, ki so bili natanko instrumenti te spremembe v Cerkvi, kar se je zgodilo pred našimi očmi. Berite npr. "Ekumenizem, kot ga vidi prostozidar" od Marsaudona. Berite knjigo senatorja iz Doubse, g. Prelota, "Liberalni Katolicizem", napisano 1969. leta. Povedal vam bo, da je koncil vzrok te spremembe. On, liberalen Katoličan, pravi takole no prvih straneh svoje knjige: "Stoletje in pol smo se borili, da bi naše ideje prevladale znotraj Cerkve, a nismo uspeli. Potem je prišel 2. vatikanski koncil in smo zmagali, Od takrat so teze in načela liberalnega Katolicizma bili nepreklicno in uradno sprejeti od Svete Cerkve."
Če to ni dokaz, kaj potem je? Nisem tega rekel jaz. To je rekel on zmagoslavno, mi to povemo jokajoč. Za kaj so si liberalni Katoličani prizadevali stoletje in pol? De bi poročili Cerkev z Revolucijo, Cerkev s prevratništvom, da bi poročill Cerkev s silami, ki uničujejo družbo, vse družbe – družinske, civilne in verske. Ta poroka Cerkve je vpisana v koncilu. Vzemite shemo Gaudium et Spes in boste to našli: "Potrebno je združiti načela Cerkve s pojmovanji sodobnega človeka," Kaj to pomeni? To pomeni, da je potrebno združiti Cerkev, Katoliško Cerkev, Cerkev našega Gospoda Jezusa Kristusa, z načeli, ki so nasprotna tej Cerkvi, ki jo uničujejo, in ki so vedno bila proti Cerkvi.
Natanko to je bila ta poroka, ki so jo hoteli na koncilu Cerkveni ljudje, ne pa Cerkev, kajti Cerkev kaj takšnega ne more nikoli dovoliti. Stoletje in pol so vsi vrhovni papeži, obsojali liberalni Katolicizem in zavračali to poroko z idejami Revolucije tistih, ki častijo boginjo Razuma. Papeži kaj takšnegs niso nikoli mogli sprejeti. Med to revolucijo so duhovnike pošiljali na morišče, redovnice so bile preganjane in prav tako morjene. Spomnite se pontonskih mostov v Nantesu. Veri zvesti duhovniki so bili nagnani na čolne, ki so jih potem potopili. To je delala revolucija. Ampak, dragi bratje, to kar je je delala revolucija, ni nič v primerjavi s tem, kar počne 2. vatikanski koncil, nič! Boljše bi bilo za 30-, 40-, 50 000 duhovnikov, ki so opustili svoje talarje in prelomili njihove prisege narejene pred Bogom, da bi bili mučeni in poslani na morišče. Tako bi vsaj rešili svoje duše. A sedaj so v nevarnosti, da jih izgubijo.
Povedali so nam, da so med temi ubogimi poročenimi duhovniki že mnogi, ki so že ločeni, mnogi so v Rimu iskali poničenje zakona. Kaj to pomeni? Koliko redovnic je zapustilo – 20 000 v ZDA – njihove redovne skupnosti in redovne zaobljube, ki so bile večne in prelomile so to obveznost ki so jo sklenile pred našim Gospodom Jezusom Kristusom, ter se tekle poročit. Bolje bi bilo, da bi bile poslane na morišče, tako bi vsaj pričevale za njihovo vero.
Ko je francoska revolucija morila mučence, je potrjevala pregovor iz prvih stoletij: Sanguis martirum, semen christianorum – Kri mučencev je seme Kristjanov. Tisti, ki so Kristjane preganjali, so to dobro vedeli, zato so se bali delati mučence. Niso hoteli delati mučencev. Višek hudičeve zmage v uničevanju Cerkve je uporaba poslušnosti. Uničiti Cerkev s poslušnostjo. Vidimo jo uničevati vsak dan: prazna semenišča – prelepo semenišče v Lillu je bilo nekoč polno bogoslovcev. Kje so sedaj? Kdo so danes bogoslovci? Ali vedo, da bodo postali duhovniki? Ali vedo, kaj bodo počeli, ko bodo duhovniki?
In to je natanko zato, ker je ta zveza hotena od liberalnih Katoličanov, zveza med Cerkvijo in Revolucijo ter prevratništvom, za Cerkev prešuštna zveza, prešuštna. In ta prešuštna zveza more roditi samo nezakonske otroke. In kdo so ti nezakonski? To so naši obredi: obred maše je nazakonski obred, zakramenti so nezakonski zakramenti – nič več ne vemo, če so to zakramnti, ki podeljujejo milost ali je ne podeljujejo. Nič več ne vemo, če ta maša daje Telo in Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, ali pa ju ne daje. Duhovniki, ki prihajajo iz semenišč zase ne vedo, kdo sploh so. V Rimu je nadškof iz Cincinnatija rekel: "Zakaj ni več poklicev? Zato, ker Cerkev nič več ne ve, kaj duhovnik je." Kako naj potem vzgaja duhovnike, če ne ve, kaj duhovnik je. Duhovniki, ki prihajajo iz semenišč, so nezakonski duhovniki. Ne vedo, kaj sploh so. Ne vedo, da so zato, da gredo gor k oltarju, da darujejo žrtev in daritev našega Gospoda Jezusa Kristusa, da dajejo Jezusa Kristusa dušam. To je, kar je duhovnik. Naši mladi možje tukaj to vedo zelo dobro. Vse njihovo življenje bo posvečeno temu, da bodo ljubili, častili in služili našemu Gospodu Jezusu Kristusu v Sveti Evharistiji, kajti oni verujejo v realno nazvočnost našega Gospoda v Sveti Evahristiji.
Prešuštna zveza med Cerkvijo in Revolucijo se utrjuje z dialogom. Ko je Cerkev stopila v dialog, je zato, da bi spreobračala. Naš Gospod je dejal: "Pojdite, učite vse narode, spreobrnite jih." A ni rekel, naj z njimi dialogiziramo, ne da bi jih spreobrnili in tako skušali postaviti nas na isto raven z njimi.
Zabloda in resnica sta nezdružljiva. Videti moramo, če imamo Božjo ljubezen do drugih, kot pravi evangelij: "Tisti, ki ima Božjo ljubezen, je tisti, ki drugim streže. Ampak tisti, ki imajo Božjo ljubezen, morajo dajati našega Gospoda, bogastvo, ki ga imajo, morajo dajati drugim, ne pa, da se z njimi samo pogovarjajo in dialogizirajo na isti ravni. To bi pomenilo Boga in hudiča postavljati na isto raven, ker hudič je oče laži in zablode.
Biti moramo torej misijonarji. Oznanjati moramo evangelij, spreobračati duše k Jezusu Kristusu in ne dialogizirati z njimi z namenom, da prevzamemo njihova načela. To je, kar nam ta nezakonska maša in ti nezakonski obredi delajo, kajti hočemo dialog s protestanti in protestanti nam pravijo: "Mi nočemo vaše maše. Nočemo vaše maše, ker vsebuje stvari, ki so nezdružljive s protestantsko vero. Zato spremenite mašo in mi bomo mogli moliti z vami. Lahko imamo interkomunij. Lahko prejmemo vaše zakramente. Vi morete priti v naše cerkve in mi moremo iti v vaše. Potem bo vse končano in imeli bomo edinost." Imeli bomo edinost v zmešnjavi, v nezakonskosti. Tega mi nočemo. Cerkev tega nikoli ni hotela. Ljubimo protestante in jih želimo spreobrniti. A ljubezen do njih ni v tem, da jih pustimo v prepričanju, da imajo isto vero kot je katoliška vera.
Enako je s prostozidarji. Hočejo dialogizirati s prostozidarji. In ne samo dialogizirati, temveč dovoliti Katoličanom, da postanejo člani prostozidarstva. To je še en pokvarjen dialog. Dobro vemo, da so ljudje, ki vodijo prostozidarstvo, vsaj voditelji, v osnovi proti našemu Gospodu Jezusu Kristusu. In črne maše, ki jih izvajajo, gnusne maše, svetoskrunstvo, grozote, ki jih izvajajo. To so parodije Maše našega Gospoda! In hočejo posvečene hostije za opravljanje črnih maš! Vedo, da je naš Gospod v Evharistiji, ker hudič ve, da je naš Gospod v Evharistiji! Nočejo hostij od maš, za katere ne vedo, ali je Kristusovo telo tam ali ne. Kaj bomo torej dialogizirali s temi ljudmi, ki hočejo smrt, drugo smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa v osebi njegovih udov, v osebi Cerkve? Tega ne moremo dopustiti. Vemo, kaj je prvi dialog s hudičem prinesel, prvi dialog Eve s hudičem. Bili smo izgubljeni, postavila nas je v stanje greha, ker je dialogizirala s hudičem. Torej ne smemo dialogizirati s hudičem. Oznanjati moramo tistim, ki so pod hudičevim vplivom, da se bodo spreobrnili in prišli k našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Ne bomo dialogizirali s komunisti. Dialogiziramo z osebami, toda ne dialogiziramo z zablodo. Videli bi, kaj bi se zgodilo, če bi šle oborožene skupine za železno zaveso, če bi nekega dne, po mnogih sejah Vrhovne zveze komunistov, večina soglašala, da te vojske prodrejo v našo državo, v petih dneh...
Dragi moji bratje, ne bodite prestrašeni. Pustimo tistim, ki stvari ne razumejo tako kot mi, a prosimo Boga, naj nam da svetlobo. Zakaj smo torej trdno odločeni, da ne sprejmemo te prešuštne zveze med Cerkvijo in Revolucijo? Zato ker potrjujemo in pričujemo za božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zakaj je Peter bil napravljen za Petra? Pomislite na evangelij, Peter je postal Peter, ker je izpovedal božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vsi apostoli so razglašali to vero po Binkoštih in nemudoma so bili zato preganjani. Sanedrim jim je rekel, "Ne omenjajte več tega imena, nočemo več slišati imena našega Gospoda Jezusa Kristusa." In apostoli so odgovorili, "Non possumus, ne moremo ne govoriti o našem Gospodu Jezusu Kristusu, našem Kralju." Rekli mi boste: "Ali je to mogoče? Videti je, da obtožujete Rim, da ne veruje v božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa." Liberalizem ima vedno dva obraza. Potrjuje resnico, ki jo imenuje tezo in potem v praksi (hipotezi, pravijo) ravna, kot delajo sovražniki in z načeli sovražnikov Cerkve, ter na tak način, da je človek vedno zmeden.
Kaj pomeni božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa? Da je naš Gospod edina oseba na svetu, edino človeško bitje, ki more reči: "Jaz sem Bog". On je edini Odrešenik človeškega rodu, edini Duhovnik človeštva in njegov edini Kralj. Po naravi in ne zaradi privilegija ali naslova, po Njegovi lastni naravi, ker je Božji Sin.
Kaj pa oni sedaj pravijo? Da odrešenje ni samo v Jezusu Kristusu, da je odrešenje zunaj našega Gospoda Jezusa Kristusa. Da duhovništvo ni samo v našem Gospodu Jezusu Kristusu. Vsi verniki so duhovniki, vsak je duhovnik, a v resnici je potrebno biti deležen zakramentalnega duhovništva našega Gospoda Jezusa Kristusa, da moremo darovati sveto mašno žrtev.
In končno tretja zabloda, zavračajo javno kraljevanje našega Gospoda Jezusa Kristusa v družbi z izgovorom, da to ni več mogoče. To sem slišal iz ust nuncija v Bernu. Slišal sem to iz ust vatikanskega ambasadorja častitega Dhanisa, bivšega rektorja Gregorijanske univerze, ki je prišel v imenu Svetega sedeža, da bi mi rekel, naj ne opravim posvečenja 29. junija. Bilo je 27. junija v Flavignyju in imel sem duhovne vaje za bogoslovce. Rekel mi je, "Zakaj ste proti koncilu?" Odgovoril sem: "Ali je mogoče sprejeti koncil, medtem ko v imenu koncila pravite, da morajo biti vse katoliške države uničene, da ne sme biti več katoliških držav, in tako ne več držav, kjer naš Gospod Jezus Kristus kraljuje? Takšno stanje ni več mogoče." Toda eno je, da nekaj ni več mogoče, in nekaj drugega je to, kot načelo sprejeti in zato ne več si prizadevati za kraljevanje našega Gospoda Jezusa Kristusa v družbi. Ampak kaj vsakdan rečemo v Očenašu? "Pridi k nam Tvoje kraljestvo, Tvoja volja naj se zgodi, kakor v Nebesih, tako na Zemlji." Kaj je to kraljestvo? Malo prej ste peli v Gloriji "Ti edini Gospod, Ti edini Najvišji, Jezus Kristus." Ali naj pojemo te besede, potem pa gremo ven in rečemo: "Ne, Jezus Kristus ne sme več kraljevati nad nami." Ali živimo nelogično? Smo Katoličani ali ne? Na Zemlji ne bo miru, razen v kraljestvu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Narodi se vojskujejo - vsak dan so strani za stranjo časopisov o tem, in na radiju in televiziji in tudi zdaj z menjavo predsednika vlade. Kaj storiti, da si gospodarstvo opomore? Kaj moramo storiti, da dobimo povračilo? Kaj moramo storiti, da zagotovimo napredek industrije? Časopisi po vsem svetu so polni tega.
In tudi z ekonomskega vidika je nujno, da naš Gospod Jezus Kristus kraljuje. Kajti Kraljestvo našega Gospoda Jezusa Kristusa je prav vladavina načel ljubezni, ki so Božje zapovedi in ustvarjajo ravnovesje v družbi, vzpostavljajo vladavino pravičnosti in miru v družbi. In le v redu, pravičnosti in miru v družbi lahko zavlada gospodarstvo, lahko gospodarstvo spet zacveti. To je jasno vidno. Poglejte Republiko Argentino. V kakšnem stanju je bila dva ali tri mesece? Popolna anarhija, uporniki, ki ubijajo levo, desno, industrija uničena, direktorji tovarn zaprti in vzeti za talce, neverjetna revolucija. V tako lepi, tako uravnoteženi, tako ljubki državi, kot je Republika Argentina, republiki, ki bi lahko neverjetno napredovala, z izjemnim bogastvom. Toda če pride vlada, ki vzpostavi red, ki ima načela, ki ima avtoriteto, ki uvede red v poslih, ki upornikom prepreči ubijanje drugih, si gospodarstvo počasi opomore, delavci imajo delo in lahko gredo domov, vedoč, da jih ne bo ubil nekdo, ki želi štrajk, dokler oni tega ne želijo. Gre za kraljevanje našega Gospoda Jezusa Kristusa, kar mi želimo. In mi izpovedujemo našo vero govoreč, da je naš Gospod Jezus Kristus Bog.
In zato tudi hočemo mašo sv. Pija V., ker ta maša je razglašanje kraljevskosti našega Gospoda Jezusa Kristusa. Nova maša je neke vrste hibridna maša, ki ni nič več hierarhična. Je demokratična, kjer skupnost zavzema mesto duhovnika in zato to ni več avtentična maša, ki potrjuje kraljevskost našega Gospoda. Kajti, kako je naš Gospod Jezus Kristus postal Kralj? Svojo kraljevskost potrjuje po križu. "Regnavit a ligno Deus." Jezus Kristus vlada po lesu križa. Po križu je premagal greh, premagal hudiča in premagal smrt: tri veličastne zmage našega Gospoda. Nekdo bo morda rekel, da je to triumfalizem. Če gre za to, potem ja, mi prav hočemo triumfalizem našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Zato so naši predniki sezidali te veličastne katedrale. Zakaj so porabili toliko bogastva, ko so bili toliko revnejši od nas? Zakaj so porabili toliko časa za zidavo teh veličastnih katedral, ki ji še vedno občudujemo, celo neverniki? Zakaj? Zaradi oltarja. Zaradi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Da počastimo zmagoslavje Križa našega Gospoda Jezusa Kristusa pri maši. In zato klečimo, radi klečimo pred Najsvetejšim Zakramentom.Če bi imeli čas, če vas ne bi hoteli zadržati predolgo, bi šli z Najsvetejši Zakramentom med vami, da bi mogli pokazati našemu Gospodu, da ga častite. "Gospod, Ti si naš Bog! Jezus Kristus, molimo Te, vemo, da smo se zahvaljujoč Tebi rodili, da smo po Tebi postali Kristjani, po Tebi smo bili odrešeni, in da nas boš Ti sodil ob uri naše smrti. Ti nam boš dal nebeško slavo, če si jo bomo zaslužili."
Kajti naš Gospod Jezus Kristus je navzoč v sveti Evharistiji tako, kot je bil na križu. To je, kar moramo narediti, tu, kar moramo prositi. Mi nismo proti nikomur. Mi nismo komandosi. Nikomur nočemo škodovati. Vse, kar hočemo je, da nam je dovoljeno izpovedovati našo vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Zaradi tega nas podijo ven iz naših cerkva. Uboge duhovnike naganjajo ven, ker mašujejo staro mašo, po kateri so bili posvečeni vsi naši svetniki: sv. Ivana Orleanska, sveti arški župnik, Mala Terezija Deteta Jezusa – so bili posvečeni po tej maši. Sedaj pa duhovnike brutalno in okrutno izganjajo iz njihovih župnij, ker mašujejo mašo, ki je stoletja posvečevala svetnike. To je noro. Skoraj bi upal reči, da gre za zgodbo norcev. Sprašujem se, ali sanjam. Kako je ta maša mogla postati neke vrste groza za naše škofe in za tiste, ki bi morali ohranjati našo vero? Toda mi bomo obdržali mašo sv. Pija V., kajti maša sv. Pija V. je maša dvajsetih stoletij. To je maša vseh časov, ne samo maša sv. Pija V. In predstavlja našo vero, je branik naše vere in mi potrebujemo ta branik.
Rekli nam bodo, da gre pri nas za vprašanje latinščine ali talarjev. Očitno je na ta način mogoče zlahka vzeti dober glas tistim, s katerimi se ne strinjaš. Toda latinščina ima svoj pomen. In ko sem bil v Afriki, je bilo čudovito gledati tiste množice Afričanov različnih jezikov včasih smo imeli po pet ali šest različnih plemen niso razumeli – ki so mogli biti pri maši v naših cerkvah in peti latinske
ki drug drugega pesmi z izredno gorečnostjo. Poglejte si jih danes. Po cerkvah se prepirajo, ker je bila maša maševana v nekem drugem in ne v njihovem jeziku, zato so razočarani in hočejo mašo v njihovem lastnem jeziku. Zmešnjava je popolna, kjer je bila prej popolna edinost. To je samo en primer. Pravkar ste slišali berilo in evangelij v francoščini – v tem ne vidim nobene težave in če bi dodali še več molitev v francoščini, še vedno ne vidim nobene težave. Toda vidim, da del maše od darovanja do duhovniškega obhajila mora ostati v edinstvenem jeziku, da morejo ljudje vseh narodnosti biti udeleženi pri maši ter se morejo čutiti zedinjene v tej edinosti vere, v tej edinosti molitve. Zato prosimo, pravzaprav pozivamo škofe in Rim: "Ali bi hoteli vzeti v ozir našo željo, da molimo, kakor so molili naši prednikinašo željo, da ohranimo katoliško vero, našo željo, da častimo našega Gospoda Jezusa Kristusa in želimo Njegovo kraljevanje. To je tisto, kar sem zapisal v svojem zadnjem pismu Svetemu očetu – in mislim, da je bilo v resnici zadnje, kajti ne verjamem, da mi bo Sveti oče še pisal. Rekel sem mu: "Najsvetejši oče, vrnite nam nazaj javne pravice Cerkve, to se pravi, kraljevanje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vrnite nam nazaj pravo Biblijo namesto ekumenske Biblije, pravo Biblijo, kot je bila prej Vulgata in so jo blagoslovili še in še nešteti papeži. Vrnite nam nazaj pravo mašo, hierarhično mašo, dogmatično mašo, ki varuje našo vero, in ki je bila maša toliko stoletij in je posvetila toliko Katoličanov. Nazadnje nam vrnite naš Katekizem, ki sledi modelu Tridentinskega katekizma, kajti, kaj bo iz naših otrok jutri brez natančnega Katekizma, kaj bo postalo iz prihodnjih gneracij? Nič več ne bodo poznali Katoliške vere – to vidimo že sedaj.
Na žalost nisem prejel nobenega odgovora razen suspenzijo a divinis. In zato teh kazni nimam za veljavne, ne kanonično in ne teološko. Iskreno verujem v miru in povsem jasno, da ne smem pomagati pri uničevanju Katoliške Cerkve, da bi zaradi teh suspenzij in naloženih kazni zaprl moja semenišča, in da ne bi hotel posvetiti duhovnikov. Ob uri moje smrti, ko me bo naš Gospod vprašal, "Kaj si napravil z milostmi tvojega duhovništva?", nočem slišati iz Gospodovih ust: "Skupaj z drugimi si prispeval k uničevanju Cerkve."
Moji dragi bratje, zaključujem s premislekom o tem, kar morate narediti. Tako veliko skupin nas prosi, naj jim damo duhovnike, prave duhovnike. Pravijo: "Potrebujemo duhovnike. Imamo bivališče zanje. Sezidali bomo majhno kapelo, ostali bodo pri nas in učili naše otroke pravi Katekizem v soglasju s pravo vero. Hočemo ohraniti pravo vero, tako kot so jo Japonci, ko tristo let niso imeli duhovnikov. Dajte nam duhovnike!"
Dobro, dragi bratje, napravil bom vse, kar morem da jih pripravim za vas, in lahko rečem, da je moja velika tolažba, ker zaznavam v bogoslovcih globoko vero. Razumeli so, kdo je naš Gospod Jezus Kristus. Razumeli so, kaj so maša in zakramenti. Vera je globoko ukoreninjena v njihovih srcih. Oni so, če smem tako reči, boljši, kot bi mi mogli biti v naših semeniščih pred petdesetimi leti, prav zato, ker živijo v težavni situaciji. Mnogi od njih so dejansko bili na Univerzah. A kljub temu nam mečejo v obraz obtožbo, da ti mladi možje niso dobro usposobljeni, in da ne bodo vedeli, kako govoriti modernim generacijam. A to so mladi možje, ki so zaključili tri, štiri ali celo pet let Univerze, in naj ne bi razumeli njihove generacije? Zakaj so prišli v Econe, da postanejo duhovniki? Ravno zato, da bi nagovorili njihovo lastno generacijo. Dobro jo poznajo, boljše kot mi, veliko boljše od naših kritikov. Zelo dobro bodo govorili jezik, potreben za spreobračanje duš. In zato – zelo sem vesel, da to povem imamo letos 25 novih bogoslovcev v semenišču v Econu kljub težavam. In imeli bomo 10 novih bogoslovcev v ZDA in štiri v našem nemško govorečem semenišču v Švici.
Tako vidite, da kljub mukam ti mladi možje razumejo prav dobro, da vzgajamo prave katoliške duhovnike. In zato mi nismo v razkolu, mi smo tisti, ki nadaljujemo Katoliško Cerkev. Inovatorji so tisti, ki jih odnaša v razkol. Kar se nas tiče, mi nadaljujemo Tradicijo, in zato moramo imeti zaupanje, ne smemo obupavati kljub sedanji krizi. Trdno se moramo oklepati ohranjati vero, zakramente, ki jih je ohranjalo 20 stoletij tradicije, ohranjalo 20 stoletij svetosti Cerkve, vere Cerkve. Ničesar se nam ni bati.
Včasih so me določeni novinarji vprašali, "Monsinjor, kaj se ne počutite izolirani?" "Niti najmanj, ne čutim se niti najmanj izoliran. Jaz sem z 20 stoletji Cerkve, na svoji strani imam vse svetnike v Nebesih." Zakaj? Zato, ker so molili tako, kot mi, posvečevali so se tako, kot se mi trudimo z istimi sredstvi. In zato sem prepričan, da se radujejo našega današnjega zborovanja. Pravijo: "Končno je tu nekaj Katoličanov, ki molijo, ki v resnici molijo, ki imajo resnično v svojih srcih željo moliti in častiti našega Gospoda Jezusa Kristusa." Svetniki v Nebesih se veselijo. Zato ne bodimo malodušni, temveč molimo, molimo in si prizadevajmo za svetost.
Sedaj bi vam rad dal en nasvet. Mi smo Katoličani – nimam rad izraza tradicionalni Katoličani, kajti ne morem si predstavljati, kaj naj bi Katoličan bil, ne da bi bil tradicionalist. Kajti Cerkev je Tradicija. Razen tega, kaj pa bi ljudje bili brez tradicije? Ne bi mogli živeti. Življenje smo prejeli od svoji staršev, prejeli smo vzgojo tistih, ki so bili pred nami, mi imamo tradicijo. Dobri Bog je tako uredil. Dobri Bog je želel, da se tradicije prenašajo iz generacije v generacijo, glede časnih in glede svetih zadev. To pomeni, ne biti tradicionalen, ne biti tradicionalist, je uničenje sebe, to je samomor. Zato smo mi zgolj Katoličani, še naprej smo Katoličani. Med vami ne smejo biti razdori, kot sem vam govoril. Ravno zato, ker smo Katoličani, smo v edinosti Cerkve, v edinosti Cerkve, ki je v veri. Pravijo nam: "Morali bi biti papežem, papež je znamenje vere v Cerkvi." Ja, v meri v kateri papež kaže, da je Petrov naslednik, v meri, v kateri sebe napravi za odmev vere vseh časov, v tisti meri, v kateri izroča zaklad, ki ga mora izročati. Kajti, še enkrat, kaj je papež, če ne tisti, ki nam daje zaklade tradicije in bogastvo zaklada vere in nadnaravnega življenja s pomočjo zakramentov in svete mašne žrtve. Škof, duhovnik, ni nihče drug, kot nekdo, ki prenaša resnico, ki prenaša življenje, ki ne pripada njemu. Malo prej prebrano pismo je resnica, ki ne pripada nam. Papežu pripada ravno toliko kot meni. Če bi se zgodilo, da papež ne bi bil več služabnik resnice, ne bi bil več papež. Ne pravim, da on to ni več – prav razumite moje besede, ne recite, da govorim nekaj, česar ne govorim – toda, če bi se zgodilo, da bi bile resnične, potem ne bi mogli slediti nekomu, ki bi nas vodil v zablodo. To je očitno.
Pravijo nam: "Vi sodite papeža." Toda kaj je kriterij resnice? Msgr. Benelli mi je vrgel v obraz: "Niste vi tisti, ki delate resnico." Seveda nisem jaz tisti, ki dela resnico, ampak tudi papež ne. Naš Gospod Jezus Kristus je tisti, ki je Resnica, zato se moramo sklicevati na to, kar nas je učil naš Gospod Jezus Kristus, kar so nas učili Cerkveni očetje in celotna Cerkev, da bi poznali resnico. Nisem jaz tisti, ki sodim papeža, temveč Tradicija. Pet let star otrok more s svojim Katekizmom prav dobro odgovoriti svojemu škofu. Če bi mu njegov škof rekel: "Naš Gospod ni navzoč v Sveti Evahristiji. Jaz sem priča resnice in jaz ti pravim, da naš Gospod ni navzoč v Sveti Evharistiji." A ta otrok ima kljub svojim petim letom svoj Katekizem in odgovori: "Toda moj katekizem pravi nasprotno." Kdo ima prav? Škof ali katekizem? Očitno je Katekizem tisti, ki predstavlja vero vseh časov. To je preprosto otroško sklepanje. A do tu smo prišli. Če nam dandanes pravijo, da je dovoljeno imeti interkomunij s protestanti, da med nami in protestanti ni razlike, to torej ni res. Obstaja velikanska razlika. Zato se res čudimo, da je canterburyjski nadškof blagoslovil – on pa ni duhovnik, ker anglikanska posvečenja niso veljavna, ker je papež Leon XIII. razglasil formalno in dokončno – in ki je krivoverec kot vsi anglikanci (žal mi je, nikomur več ni všeč to ime, ampak tako je, ne uporabljam ga, da bi koga žalil, samo molim za njegovo spreobrnjenje) – ko se samo spomnimo, da je krivoverec in da je naprošen, da s Svetim očetom blagoslovi skupino kardinalov in škofov, ki so navzoči v cerkvi sv. Pavla! To je nekaj absolutno neverjetnega.
Ob koncu se vam zahvaljujem, da ste tako množično prišli, in da vztrajate v tem, da je ta obred globoko pobožen, globoko katoliški. Skupaj bomo molili proseč dobrega Gospoda, da nam da sredstva, da bomo rešili naše probleme. Tako preprosto bi bilo, če bi nam vsak škof v svoji škofiji dal eno cerkev na razpolago, vernim katoličanom, rekoč: "Glejte, to je vaša cerkev". Ko pomislimo, da je škof iz Lilla dal eno cerkev muslimanom, ne vem, zakaj ne bi mogla obstajati ena cerkev za katoličane tradicije. In to vprašanje bi bilo na koncu rešeno. In to bom prosil Svetega očeta, če me bo sprejel: "Sveti oče, napravimo eksperiment s Tradicijo. Sredi vseh teh eksperimentov, ki danes potekajo, mora biti vsaj eksperiment tega, kar se je delalo 20 stoletij!"
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Tako naj bo.
Komentarji
Objavite komentar