Današnji Evangelij nam pripoveduje o vstajenju Jairove hčerke, njeni čudežni vrnitvi v življenje, ki jo je Jezus storil s svojo Božjo močjo. Mesec november je zadnji v cerkvenem letu, ki se konča po zadnji nedelji po Binkoštih (čez dva tedna) in zato usmerjamo svoj pogled proti zadnjim stvarem: proti smrti in Božji sodbi. Deklica iz današnjega Evangelija je doživela telesno smrt. Vsakemu izmed nas je usojeno umreti in potem pride sodba – individualna sodba, ko bo Bog pregledal vsa naša dejanja in nam zanje dal plačilo. A ona tisti sodni dan še ni dočakala. Po Božjem sklepu je njena duša čakala, da jo je Kristus vrnil v življenje. Celoten dogodek ima bogato vsebino, simboliko, ki jo bomo poskušali premotriti. Vsak izmed nas mora umreti in potem sledi sodba. To je, kot nam pripoveduje sekvenca Dies irae, resna in strašna Božja sodba: Knjiga, k sodbi prenesena, skriva dela vsa storjena, po njej sodba bo izrečena. Ko sodnik bo sodit sedel, vsakdo o vse skrito zvedel, trpel, v čemer je zabredel. Bog je tisti, ki vse ve, vse vidi, ki dobro ve, kakšni smo – bolje kot mi sami. Ker se velikokrat motimo, sami sebi opravičujemo stvari, ki niso v skladu z Božjo voljo, in to pri Bogu ne gre, On nas bo sodil takšne, kot smo v resnici, v skladu z resnico, resnica pa je Bog sam, Njegova Božja volja. Zato potrebujemo spreobrnjenje, da bi bolje spoznali samega sebe, da bi se lahko dostojno soočili z Božjo sodbo. Najprej tisto temeljno spreobrnjenje, kjer se odrečemo vsakemu težkemu grehu, vztrajanju in trdovratnosti v grehu, neveri. Potem sledi celotno, popolno spreobrnjenje, kjer se bomo resno, brezkompromisno borili proti svojim slabim nagnjenjem, slabotnosti, poželenju, vsemu, kar kakor koli odstopa od Božje volje, od Njegovih zapovedi, četudi gre za malenkosti. Vse naše življenje bi moralo biti usmerjeno v ta zadnji trenutek srečanja s Kristusom v večnosti. Vsa naša dejanja morajo biti usmerjena h Kristusu, da odstranimo vsako nepopolnost, vsak najmanjši prestopek proti Njegovi Božji volji.
Kako bomo to storili? Potrebujemo trajno spreobrnjenje, to je trajen boj proti vsem svojim grehom in nepopolnostim, odpoved navezanosti na ta svet. Preden vstopi v hišo, Jezus vrže ven glasbenike in množico, ki je povzročala hrup. Ona nakazuje prav zapeljivosti tega sveta, slabo družbo, ki nas zapeljuje v nemoralnost, ki nas želi zavesti, da greh vendarle ni tako hud, da je vse normalno, ker vsi tako živijo, da se moramo sprostiti in uživati v tem življenju. Prišel bo čas, ko bomo mislili na Boga - ko bomo stari, na koncu življenja, zdaj bi morali izkoristiti vsako priložnost, da uživamo, poskusimo vse, saj smo na zemlji samo enkrat, zato bi morali to do konca izkoristiti. A ravno to je najbolj zvita taktika hudiča – zapeljati človeka, da nenehno odlaga svoje spreobrnjenje. Danes ne bom molil, se kesal, spovedoval, jutri pa bom. Ko pride jutri, ali naslednji teden, ali naslednji mesec - trenutno nisem ravno razpoložen, danes se mi ne da, jutri bom to počel. Na ta način minejo dnevi, meseci in leta, ne da bi človek prenehal živeti v grehu, v svoji mlačnosti, površnosti, nečimrnosti in se v njem nič ne spremeni. Predaja se hrupu in zapeljivosti tega sveta. Dejansko stori veliko nespametnost, norost, ker ne ve vnaprej, kdaj ga bo Gospod poklical s tega sveta. Današnji Evangelij nam govori o deklici, ki je umrla v cvetu svoje mladosti. V Evangeliju beremo tudi o vstajenju vdovinega sina iz Naima. Nikoli ne vemo, kdaj bo prišla naša zadnja ura. Pred kratkim je v Zagrebu v 39. letu starosti umrl mladi duhovnik, jezuit. Mlad duhovnik, kateri je pred kratkim končal študij in se nenadoma zgrudil na stopnicah. Mrtev na mestu. Eden od naših duhovnikov pripoveduje o svojem spominu na osemletno deklico, ki je hodila z njim v glasbeno šolo. Samo enkrat je opazil, da ne pride več. Kaj se je zgodilo? Bila je doma zunaj in prav tistega dne, je skozi njen majhen, miren kraj, peljal velik tovornjak, ki je po nesreči odvrgel ves tovor, ki je padel naravnost nanjo. Čujte, ker ne veste ne dneva ne ure, nam pravi Gospod.
Vedno moramo biti pripravljeni na srečanje z Gospodom, ko nas pokliče s tega sveta. Narediti moramo vse, da bomo v stanju milosti, da bomo imeli moralno zagotovilo, da smo zares pripravljeni na srečanje z Njim. Kristusa moramo sprejeti v svoj dom, to je v svojo dušo, da bo v njej obrodil sadove Svoje milosti. Predstojnik sinagoge Jair ga je povabil v svojo hišo in Jezus je tam naredil čudež Svoje milosti, ko je obudil njegovo hčer. Ona je oživela, vitalna in zdrava kot prej. V Markovem Evangeliju najdemo še nekaj podrobnosti, ki osvetljujejo ta dogodek. Tam je navedeno, da je deklica po vstajenju vstala in shodila. Cerkveni očetje nam pojasnjujejo, da hoja pomeni dobra dela v našem duhovnem življenju. Dejansko tako kot je za človeka na fizični ravni naravno, da se giblje, tako je za življenje milosti naravno, da človek dela dobra dela. Kajti Kristus je tisti, ki deluje v nas in spodbuja, poganja dušo, da živi samo za Boga. Na koncu tega odlomka v Markovem Evangeliju beremo: potem je rekel, naj ji dajo jesti. To spet pomeni sv. Evharistijo, ki je naša duhovna hrana. Kakor potrebujemo fizično hrano za naše telesno življenje, tako naša duša potrebuje Božjo hrano, ki je sam Kristus s Svojim Telesom in Krvjo. On nas hrani, da se Njegovo Božje življenje v nas krepi in da Ga uživamo, kakor v Nebesih.
Pa vendar ni veliko tistih, ki sprejmejo Kristusa v svoj dom, svojo dušo, ki mu dajo prostor. Jezus je s seboj v hišo vzel tri učence, ostali so ostali zunaj. To pomeni, da tistih, ki resnično dosežejo večno življenje, ni veliko. Veliko je poklicanih, a malo izvoljenih, nam pravi Gospod. Na nas je, da naredimo vse, da se znajdemo med izbranci, koliko je v naši moči, kajti večno življenje ni naša zasluga, ampak izključno Božji dar. Bog je tisti, ki s svojo milostjo začne proces spreobrnjenja v nas, ga vodi in dopolnjuje, v nas proizvaja sadove tega Božjega življenja. Gospoda iskreno prosimo, da nas, ki smo zaradi svojih grehov nevredni, po Svojem usmiljenju naredi vredne tega življenja, kajti to je najvišji cilj, največje bogastvo, ki ga lahko pridobimo, to je smisel vsega našega bivanja na zemlji - priti do večne blaženosti. Tja naj nas vodi Gospod po Svoji milosti, da Ga bomo vedno častili in hvalili. Amen.
p. Marko Tilošanec
Maribor, 13. 11. 2022, pridiga na XXIII. nedeljo po Binkoštih
Komentarji
Objavite komentar